So tudi vam pogovori o šoli zoprni?
»Kako je bilo v šoli?«
»V redu.«
Očitno imam zelo nekonfliktnega in zadovoljnega otroka. Če bi bila edinka, me ta odgovor ne bi toliko presenečal, kot me ob dejstvu, da tudi mlajša odgovori enako (vmes pa še zavije z očmi).
In kot je postalo postavljanje tega vprašanja rutinsko že skoraj na vhodnih vratih, tako je postal tudi odgovor rutinski: »V redu.« Ok, lahko izvem še kaj drugega? In mi začneta naštevati ocene in kooooliko domače naloge so danes dobili! Ok, šola niso samo ocene in domače naloge, jima povem. Zanima me še kaj drugega. Ko vlečem iz njiju odgovore, ki jih želim slišati, se mi v mislih pojavlja vprašanje: pa zakaj se toliko trudim, zakaj mi je tako pomembno pogovarjat se o šoli?
Šola se je ne glede na uspehe in neuspehe prikrito vtihotapila v naše pogovore. Otrok = šola. Včasih šele zvečer, ko se končno umirimo od celodnevnega norenja, spomnim, da svojih otrok nisem vprašala osnovnega vprašanja: Kako si? Ja, kako si? Zdaj, ko se tega zavedam, mi gre bolje. Vprašanje »Kako je bilo v šoli?« zamenjam s »Kako si?«. Sicer se odgovor ni spremenil (hja, tako enostavno pa spet ni), ampak za začetek smo šoli zbili težo in v ospredje postavili človeka, otroka.
Pogovorov o šoli s svojimi puncami res ne maram, je še toliko drugih tem o katerih se lahko pogovarjamo. Puberteta je že na prvi stopnici do vhodnih vrat! Do trkanja na vrata so še tri stopničke. Pa vendar, šola je prostor, kjer preživita polovico dneva. Skoraj. In radovedna kot sem, me blazno zanima, kaj se jima je dogajalo. Vsak dan namreč prinese nekaj novega. Pa četudi je to nova fora, nov štos, slaba ocena, dobra ocena, prepir z najboljšo sošolko, pozabljena domača naloga, učiteljica v smešni obleki, nadomeščanje zoprne učiteljice iz sosednjega razreda… Zakaj torej na prvo vprašanje dobim enostaven odgovor? Preprosto: ker se je tooooliko zgodilo v tem času, da jih je nemogoče povedati v enem stavku. In seveda, mene zanimajo vse te stvari, ki jih je bilo tooooliko! Ok, nekaj skrivnosti pa jima vseeno pustim. 🙂
Kako sem spremenila taktiko vprašanj o šoli?
Hočeš nočeš, s tem ko sprašujem o šoli, sporočam, da me zanima njuno življenje. Počutje, družba, zadovoljstvo…. Ko dam poudarek na dogodke v šoli, nezavedno dam poudarek na to, da je šola pomembna zame in tako tudi za njiju.
Ko se pogovarjamo o šoli, izvem tudi, kaj pričakujejo od njiju, kako se učita, kje imata težave in kako se spoprijemata s težavami. Dam jima vedeti, da so težave izzivi, ki so rešljivi. In da bomo rešitev poiskali skupaj, če je ne zmoreta sami. Še preden težava postane Težava, jo obvladujemo.
In nenazadnje, v šoli imata prijateljice, sošolke, s katerimi sta vsak dan v stiku. Učimo se sodelovanja, samospoštovanja in spoštovanja do drugih, pomena prijateljstva in odnosov.
Zato sem za moje živce (ker res nisem več prenesla tistega »v redu«) in za njuno bolj prijazno razpoloženje, spremenila taktiko vprašanj. Če izhajam iz sebe, se tudi meni res ne ljubi razlagati, kaj sem delala celo dopoldne. Veliko… pa malo. Različne stvari. Zato raje gradim na odnosu, kot pa postavljam vprašanja, na katera dobim odgovor, ki mi postavi dlake pokonci.
Vprašanja, ki so jim odprla usta 🙂
- Kaj je bilo danes zabavno, da si se smejala?
(in bruhne v krohot, da jo komaj razumem, kaj mi želi povedat) - Kaj ti je bilo danes najbolj všeč v šoli?
(da se ni prepirala z najboljšo sošolko in da ne sedi več zraven sošolca, ki vrta po nosu in stalno pozablja puščico) - S kom si se igrala/pogovarjala?
(ja, z najboljšo sošolko, itak) - Kaj si si najbolj zapomnila, od predmetov, ki ste jih imeli?
(tu je potrebno še največ razmišljanja in napenjanja možganov, ampak najdemo: super je bilo delat poskuse z vodo) - Kaj ste imeli za kosilo?
(ok, tipično vprašanje, ampak preprosto zato, ker ga postavljam že od vrtca in je zasidran v moje možganske sinapse; da se doma najprej zapodijo v hladilnik, v nadaljevanju)
Na ta vprašanja definitivno ne morejo odgovoriti samo »v redu«. Zato jih s tematiko »šole« ne napadem že na vratih, ampak počakam. Kot rak, da plen zagrabim s kleščami (ja, sem rak po horoskopu). Čakam pa vsaj toliko časa, da »pridejo k sebi«.
Namreč prihod domov izgleda nekako takole: buum! Se odprejo vhodna vrata. Še preden rečem »Živjo!«, me zaustavi z roko. »Ne morem! Lulat me!« Hm, a v šoli ni stranišča? »Ne, sem hotela čim prej prit domov!« O, kakšna prijetna melodija za moja ušesa. 🙂 Ko si slečeta vso zimsko opremo (bolj ko ju gledam, bolj si želim poletja), sledi pot čez ovire (ker zimska oprema ostane na tleh) do kuhinje – konkretno do hladilnika. A tudi hrane nista dobili v šoli? »Ja, pa je bila juha takooo slana, pa zelje takooo kislo (aja, saj zato pa je kislo zelje, si mislim)… A veš, mami, da so tvoje juhe najboljše?« Za eno ja, za drugo ne. Le kaj skrivata, da mi takole pihata po duši?
Zimska oprema, ki še zmeraj leži na tleh? Se ne pospravi sama, jaz pa je tudi ne. 🙂 Ko spraznita polovico hladilnika in po možnosti še predal z dobrotami, začnem z »zasliševanjem«. Če se najstarejši ne mudi na trening, imamo super začetek popoldneva, če ne si naredimo super zaključek dneva v postelji, kamor se pridruži še najmlajša. Ta pa ima itak največ za povedat, čeprav je šele 4 leta na svetu.
No, in zoprni pogovori o šoli so postali pogovori o vsem drugem in le prikrito o šoli. To pa je bil tudi moj namen. 🙂
- Potovanje v svet učenja - 23. 9. 2020
- Naj bo otrokovo učenje pospešeno, enostavno in tudi radovedno - 8. 12. 2018
- Sproščeno in učinkovito učenje - 5. 12. 2018
