Mami se ničesar ne boji, zlato moje. Razen …

Pusti prižgano luč – mi reče, medtem ko se po prstih tihotapim iz sobe.

– Zakaj, zlato moje?

– Zato.

– Pa ne, da se tako velika punca boji teme?

– Prosim, pusti prižgano luč – ponavlja.

– Ok, ampak komarji te bodo popikali, samo da veš.

– Naj me. Mami?

– Prosim?

– Se ti česa bojiš? Tako, zares bojiš?

– Kdo, jaz? Mamice ni ničesar strah, srček.

Mami se ničesar ne boji. Razen tega, da boš odrasla, še preden te utegnem dobro objeti in poljubčkati in da mi boš spolzela iz rok, še preden trenem z očmi. Strah me je, da se ne boš spomnila dni, ki sva jih preživeli skupaj in da bodo ta najina leta zbledela kot star papir. Bojim se, da te bo jutri prevzela neka grozna puberteta in da te bo težko imeti rad, da bom zagledala tisti obraz in iskala nekakšno sled tistega žrebeta, ki je norel okoli hiše, skakal po postelji, se smejal, nekoč davno.

Bojim se, da mi boš nekega dne očitala vse tiste stvari, ki jih hčerke sicer očitajo mamam, nezadovoljna s svojo podobo v ogledalu, nesrečna zaradi vseh tistih nesreč, ki, nekako pašejo v paket, ko imaš petnajst, šestnajst let. Da boš sovražila svoj nos in krivila mene zaradi tega, ker sta tvoj in moj nos enaka. Bojim se, da boš bežala pred mano kot pred kugo, da se me boš sramovala, da se ne bova več pogovarjali in se objemali kot sedaj, da ne boš stekla v hišo, odvrgla torbo na tla in mi vsa zadihana rekla – veš, kaj se je danes zgodilo v šoli?

Bojim se, da se boš skrivala pred mano, da mi boš lagala, se zapirala vase, da ne bom več dragocen gost v tvojem svetu, v tvoji sobi. Da boš loputala z vrati, govorila v jeziku, ki ga ne razumem, jokala za vsako malenkost, zahtevala svoje pravice, odhajala brez pozdrava, kljubovala brez razloga. Bojim se, da se boš spremenila, da boš potiskala svoje stvari pod posteljo, moje srce pod preprogo, puščala razmetano sobo – drobtine povsod, skodelico jogurta, papir od žvečilnega … Da boš obilno uporabljala mojo šminko, oblačila moje stvari, ne da bi vprašala, nasprotovala, dokazovala, da si itak močnejša.

Bojim se, da se boš zaprla vase in da te ne bom uspela več najti. Da boš prekinila zvezo vsakič, ko bom vstopila v sobo z izgovorom, da nekaj iščem. Iskala bom tebe, ti pa boš vedno bolj oddaljena. Tako kot sem jaz bila svoji materi, ona svoji in tako naprej. Bojim se, da ti bom nekaj govorila, ti pa me ne boš slišala. Da boš delala proti sebi samo zato, da boš kljubovala meni. Da te bo na hitro zapeljal napačen fant, mulc, ki si te ne bo zaslužil, ki ne bo znal ljubiti vsake tvoje pege na obrazu in da ti bom zaman govorila “ni zate, ljubica, lahko dobiš boljšega”. Bojim se, da te bo nekaj bolelo, vendar mi tega ne boš smela povedati. Bojim se, da boš nekega dne sama ležala v tuji temi in da ne bo nikogar, ki bi ti prižgal luč.

Bojim se, da bom nekega soparnega junijskega večera ob 22:02 gledala na uro in se spraševala, zakaj te še vedno ni. Da mi bodo skozi misli šle vse tiste grozljive slutnje, ki se jim me, matere, ne moremo izogniti. Bojim se, da te bom poklicala, samo toliko, da vem, da si dobro in da mi bo vljuden ženski glas na druge strani rekel, da “klicana številka trenutno ni dosegljiva”.

Bojim se, da me ne bo poleg tebe, ko ti bo najtežje. Da me ne bo poleg tudi takrat, ko ti bo najlepše. Bojim se trenutka, ko me ne boš več potrebovala in da me boš strgala s sebe kot staro, posušeno kožo. Bojim se, da bodo minila leta, preden me boš ponovno pogledala in v meni prepoznala sebe. Preden boš, gledajoč albume, spoznala, kako na isti način odmikava lase s čela, se na isti način smejiva, dvigujeva obrvi, soliva juho, se mrščiva, ko nama ni vse prav in da bo pretekla ledena, kamena in bronasta doba, preden boš spoznala, da sva si podobni bolj, kot si boš lahko želela ali verjela.

Bojim se, da boš podobna meni. Da boš imela to enako trdovratno črto, kot znamenje na čelu, da te bodo po tem poznali in ti govorili, da si “ista mama”. Bojim se, da boš zaradi tega nekatere šole drago plačala, lekcije pa se večkrat učila. Bojim se tudi, da mi ne boš podobna. Da ne boš znala objemati tako, kot jaz objemam. Da se ne boš znala veseliti življenju tako, kot se jaz veselim. Da boš v želji, da čim dlje zbežiš od mene, tečne, naporne, posesivne mame – zbežala tudi od sebe in da ti ne bom uspela povedati, kako te imam rada.

Vidiš, tega se tvoja mami boji. In to tako, zares.

Duda