Zakaj so otroci naši največji učitelji?

Pred nekaj dnevi sva imela s petletnim sinom ponovno hud spor. Začelo se je s sinovim jokanjem (ali pa morda z mojo notranjo napetostjo, kdo bi vedel) in končalo z obojestranskim kričanjem. ’Zakaj ne zmorem najti stika z njim?´, mi je odmevalo v glavi? ´Postaviti mu moram bolj trdne meje.´, sem se obtoževala. Vmes je bilo še prepiranje v moji glavi: ´Kaj si pa misli? Kakšno spoštovanje do starejših pa je to? ´Bila sem tako vznemirjena, da sem mu prvič v življenju rekla, da se moram umakniti od njega, drugače ga bom udarila. V meni je vihral orkan čustev – od jeze, razočaranja nad sabo, ker ne znam najti stika s svojim sinom (vmes sem se še spomnila, kako ga moja mama tudi ni znala najti s svojim sinom … pravzaprav nikoli tudi zares z mano) in strahom, da se bo ta najin odnos nadaljeval in bo imel sin zaradi tega v življenju težave (če ne drugje pa pri starševstvu, ko ne bo zmogel najti stika s svojim otrokom). Istočasno pa sem bila zaradi celotne situacije presenečena in zmedena. Od kod se je pa to sedaj pojavilo? Ali sem res tudi takšna? Groza … taka sem kot moja mama! Kako sem se grozno počutila, ko je moja mama kričala name … Spominjam se, da je bilo to mnogokrat. Ali pa se mi je vsaj zdelo, da je bilo tako, ker me je bilo tako strah in je bilo že nekajkrat na mesec dovolj, da sem si vtisnila to v spomin za vedno. Najbolj zanimivo od vsega mi je bilo, da sem o tem velikokrat govorila. Govorila sem o tem, da je mamino kričanje pustilo v meni posledice, nisem pa tega mogla začutiti. In tukaj se je skrival ključ do moje ozdravitve. V čutenju same sebe. Mi vsi takšne dogodke potisnemo v podzavest. In to je razlog, da ljudje še vedno kaznujemo svoje otroke, jih sramotimo, jih ponižujemo, ustrahujemo in zlorabljamo na mnoge načine … Mnogi (ne vsi) se ne boste našli v tem opisu preprosto zato, ker si tega še ne zmorete priznati.
Ker ne zmoremo čutiti lastne bolečine, ne zmoremo čutiti niti otrokove.

Zakaj so otroci naši največji učitelji?
Tawheed Manzoor/Flickr

Spomnila sem se, da sem bila pred nekaj dnevi na terapiji. Hm … vedno se mi dogaja po njej … Vedno imam nek konflikt z nekom bližnjim in vedno ugotovim še nekaj več o sebi in predelujem vse informacije, ki so priplavale bolj plitko v podzavest. Med vso tisto zmedo se spomnim, da je vse to dogajanje verjetno zame (v bistvu za vse vpletene) na nek način dobro.
Ok … diham … Zaupaj, Janja. Zaupaj, da je tole ok. Zaupaj, da se zdraviš … se prepričujem.
Pomirim se.

Nato se spomnim še vseh ostalih stvari, o katerih smo se pogovarjali na terapiji: O tem, da kričim na sina zato, ker je to počela moja mama z mano in ker teh dogodkov še vedno nisem predelala. Še vedno je v moji podzavesti ves tisti strah, vsa žalost, osamljenost, občutek zapuščenosti in nevrednosti (da sem slaba) in … jeza … ogromno jeze. Kako jo že vse svoje življenje zanikam! Kako jo izrivam iz zavesti. Pa vendar tako zelo sili na plano ob različnih priložnostih. Kot da bi me opozarjala nase, da je tudi ona tukaj, da naj jo že sprejmem, ker je del mene. Oče je vedno govoril, da se naj ne obnašam tako (ko sem se jezila). Da nisem lepa punčka, ko se jezim. Da se punce ne jezijo. Z vsem svojim bitjem sta mi pravzaprav oba moja starša dala vedeti, da ne prenašata moje jeze…da je v bistvu ne zmoreta prenesti in da naj je zato ne kažem.

Vsa zmeda v meni in občasne solze so trajali dva dni, nato sem se počasi začela umirjati. Začela pa sem opažati, da se sin do mene obnaša drugače. Ni več ne kriči name, je bolj vljuden, potrpežljiv in samostojen. Ponoči se več ne zbuja in kriči name. Razlika je bila očitna. Tudi mož je takoj opazil razliko. Sedaj zmorem sina pomiriti, še preden postane tako razburjen, da začne kričat ali metat stvari naokrog. Najbolj opazna pa je razlika glede izražanja ljubezni. Lepše sodeluje, ko ga prosim, več se želi crkljati in zabavati z mano in je na splošno bolj vesel in zadovoljen.

Pred nekaj leti bi celoten dogodek videla kot sinovo nagajanje in potrebo po kaznovanju. Ne bi zmogla videti, da imam pri celotnem dogodku glavno vlogo. Vso krivdo za nastalo situacijo bi zvalila na sina (Kako se pa obnaša? ali pa morda: Moram mu postaviti meje, drugače se bo takšno obnašanje stopnjevalo.).
Danes pa vem, da sem kot mama (oziroma odrasli v odnosu) odgovorna za kakovost odnosa s svojima otrokoma. Otrok nima mentalnih in čustvenih kapacitet, da bi lahko prevzel takšno odgovornost. Otrok je v celoti odvisen od starša, ker mu starš predstavlja preživetje. Če ne bo sledil staršu, tvega, da bo zapuščen. To pa je otrokov največji strah.
Ali zmorete to videti? Ali se lahko spomnite (pravzaprav ali si dovolite spomniti), kako ste se počutili, ko so kričali na vas?

Danes vem, da mi je sin samo kazal ogledalo. Pa nisem bila sposobna pogledati vanj. Zato mi je moral vsakič bolj glasno povedati s svojim vedenjem, da je težava v meni in ne v njemu.
Danes vem, da sta moja otroka, poleg mojega čudovitega moža, moja največja učitelja, kajti vsakič znova se zagledam v njima. Vsakič znova me njuno obnašanje spomni na to, da bi bilo dobro, če bi malo pogledala vase. Česa še ne vem? Kaj me boli pa (še) ne zmorem čutit? Kaj se moram naučit o sebi? Kako so z mano ravnali v otroštvu v tem obdobju, kjer je sedaj moj otrok? Kakšna je moja rana? Katere so veščine, ki jih moram osvojiti, da bom zmogla biti še boljša mama? Kaj je tisto, kar naju s sinom povezuje? Kako naj najdem stik z njim, da ga bom lažje videla kot samostojno osebo?
Če se ustavim in pogledam, kaj mi moja otroka s svojim vedenjem sporočata … še bolje … če se zmorem o tem z njima pogovoriti (njunim letom primerno), potem zmorem dovoliti svoji bolečini, da odvalovi iz mojega telesa in neha delati škodo naslednjim generacijam.

Ponosna sem nase, da sem na dobri poti, da dobesedno spreminjam svoje življenje, življenja svojih otrok in posledično tudi svojih vnukov.

Moderatorka fb skupine Sočutno starševstvo

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 4.5]
Janja Urbančič

Janja Urbančič

Sem mamica dveh šolskih otrok, predavateljica in vodja delavnic za starše, avtorica Oksijevega plakata za učenje čustvene inteligence, avtorica Družinskih kartic Igrajmo se-spoznajmo se ter avtorica Partnerskih kartic Igrajva se-spoznajva se.

Vodim Fb skupino Sočutno starševstvo, kjer si lahko preberete več o sočutnem načinu vzgajanja.

Na moji spletni strani www.socuten.si najdete članke, video posnetke s področja sočutne vzgoje, koledar dogodkov, se naročite na e-novičke ali kupite moje izdelke. Vabljeni! 🙂
Janja Urbančič

Morda vas zanima tudi ...

Janja Urbančič

Janja Urbančič

Sem mamica dveh šolskih otrok, predavateljica in vodja delavnic za starše, avtorica Oksijevega plakata za učenje čustvene inteligence, avtorica Družinskih kartic Igrajmo se-spoznajmo se ter avtorica Partnerskih kartic Igrajva se-spoznajva se. Vodim Fb skupino Sočutno starševstvo, kjer si lahko preberete več o sočutnem načinu vzgajanja. Na moji spletni strani www.socuten.si najdete članke, video posnetke s področja sočutne vzgoje, koledar dogodkov, se naročite na e-novičke ali kupite moje izdelke. Vabljeni! :)

Dodaj odgovor