Jokala sem za fantka, ki prosi mamico …

Včeraj, ko sem sina pustila v varstvu pri dedku in babici, sem se na poti proti domu ustavila še v nakupovalnem centru, z namenom, da kupim nekaj stvari v drogeriji. Vendar se je moj obisk nakupovalnega centra končal vse prej kot s polno vrečko nakupljenih stvari za domov. Po desetih minutah sem s solzami v očeh hodila nazaj proti avtu in tik zatem, ko sem za sabo zaloputnila vrata avtomobila, bruhnila v boleč jok. Priznam, v tridesetih letih še nikoli nisem imela priložnosti videti, kako izgleda izpad otroka, ki v trgovini izsiljuje mamico za vrečko bombonov in kakšna je reakcija mamice na njegov izbruh. Na situacijo sem imela priložnost pogledati iz čisto drugega zornega kota. Kot opazovalka.

Jokala sem za fantka, ki prosi mamico ...
Foto: NessaLand

Ko sem vstopila v trgovino, sem po nekaj korakih zaslišala otroški jok. Bil je glasen, histeričen jok, ki so ga spremljale krokodilje solze in glasno cepetanje. Mamica je fantku, staremu nekje tri leta, iz rok izpulila bombone in mu zabrusila: »Sedaj za sploh ne dobiš nič! Kar jokaj, kar cepetaj!«

Moja občutljivost, dva dni pred polno luno, se je počasi začela prebujati. Vedela sem, da počiva tam nekje, nikakor pa si nisem mislila, da bo prilezla na plano ravno ta trenutek. Fantek in mamica sta zapustila trgovino, sama pa sem začela zmedeno krožiti med policami in seveda v trenutku pozabila, po kaj sem sploh prišla. Nato sem se spomnila, da sem pozabila iti na bankomat, nerada plačujem s kartico in odšla sem nazaj do bankomata. Ko sem prišla tja, pa sem na drugi strani spet zaslišala fantkov jok.

Mamica je bila sedaj že pošteno besna. Govorila je po telefonu in se nemirno prestopala, ni ji uspelo skriti, da ji je strašno neprijetno. Fantek je močno pritisnil na sprožilec in ji čustveno mašino dvignil na 500 obratov, povrh vsega pa še v trgovskem centru, pred množico ljudi. Za večino ljudi grozna sramota. Očitno se jima je v tem času pridružila še babica in napotili so se proti izhodu.

Fantkov jok se je spremenil v moledovanje. Vendar ni šlo več za bombone. Na vsak način je želel pridobiti mamino pozornost, ki ga je vztrajno ignorirala. Nemočno je jokal in ponavljal: »Oplosti mami, pliden bom.« Mamica ga je močno zgrabila za bundo in ga povlekla proti izhodu, ampak se je vmes tako razjezila, da je fanta izpustila in jezno odkorakala naprej. Fantek je nenehno ponavljal: »Oplosti mami, pliden bom.« Situacijo je nase prevzela babica, ko ga je prijela za roko in ga odpeljala k izhodu ter mu govorila: »Ja, zdaj boš priden, priden boš.«

Moja preobčutljivost tisti dan, je dosegla vrhunec vseh vrhuncev. Tudi sama sem zapustila trgovino in ko sem šla mimo njih, bi najraje zakričala: »Objemi ga, stisni ga k sebi in mu povej, da si jezna, da si besna kot ris, ampak da ga imaš vseeno rada.« Sesedla sem se v avto in pričela jokati. Jokala sem za fantka, ki prosi mamico, naj ga ima rada, čeprav v trenutku slabosti ni ustrezal njenim merilom. Jokala sem za fantka, ki prosi mamico, naj ga objame in mu pove, da razume, da je jezen, da razume, da je žalosten. Jokala sem za fantka, ki prosi mamico, naj mu pove, da je v redu, če si jezen. Jokala sem za fantka, ki prosi mamico, da mu pove, da je jok zdravilo za srce in za dušo in da je ok, če joka. Jokala sem za fantka, ki prosi mamico naj mu odpusti, ker se je obnašal kot otrok. In potem sem jokala zase. Za dneve, ko je bila jezna večja od miru, ko je bila žalost večja od veselja, ko je bila utrujenost večja od želje po dogodivščinah, ko je bil poraz večji od zmage, ko je bil strah večji od samozavesti, ko je bil dan slab in nikakor ni hotel biti dober. In potem sem jokala za svojega malčka. Za trenutke, ko nisem bila potrpežljiva, ko sem hotela, da neha jokati, da neha cviliti, da se nemudoma obleče, da zaspi v trenutku, da ne meče hrane na tla, da … Jokala sem za vse nazaj in za vse naprej. Jokala sem za cel svet.

Nisem pa zmogla sočutja do fantkove mamice. Čustva so bila premočna. Danes ga zmorem. Pošiljam ji objem in sočutje. Vem, da ni znala drugače, ni mogla. Nekaj je bilo večje od nje. Ne poznam njene zgodbe, ne vem, kakšno je bilo njeno otroštvo, ne vem, kakšno je njeno življenje. Ne vem, ali je srečna, utrujena, ljubljena, slišana, cenjena … Vsaka mama ima svojo zgodbo in zato se trudim, da nikoli ne obsojam. Žal mi ne uspe vedno. Včeraj mi ni.

Bila se opazovalka in prvič sem videla, kako izgleda mama, ki je jezna, besna, nemočna, osramočena. Zaželela sem si, da bi imela moč, biti vedno sposobna prepoznati čustveni tornado in ga umiriti, preden stvari uidejo kontroli. Da si ne bi dovolila, da mi je mar, kaj si mislijo drugi. Da bi bila boljša. Da bi bila bolj močna. Da bi bila samozavestna. Da bi si priznala, da delam tudi prav in ne samo narobe. Da bi si priznala, da se trudim. Da bi uvidela, da popolnosti ni in da vsi delamo napake. Da ne bi nikoli več šla po drugi poti, kot po sočutni.

Ko smo sami v podobni situaciji, kot je bila ta mamica, ne vidimo, kako močne so naše reakcije in kako ob tem prizadenemo svoje otroke. Ne spomnimo se, da lahko en miren stavek reši situacijo prej kot 100 jeznih. Da si otroci zaslužijo našo ljubezen, ne glede na to, kako se obnašajo. Da si otroci še bolj zaslužijo našo pozornost takrat, ko menimo, da si jo zaslužijo najmanj. In da ljubezni in sočutja ni nikoli preveč. Upam, da je imela mamica tisti dan moč, da je videla, kako krasen je njen fantek. Da ga je poljubila za lahko noč in mu povedala, da ga ima rada in da naj ostane točno tak, kakršen je, ker je tak najboljši.

Nitolina

Ocena:
[Skupaj: 7 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor