Vodene rojstnodnevne zabave otrokom niso tako pri srcu kot starši mislimo

Hote ali nehote se starši ujamemo v past nekakšnega sodobnega rojstnodnevnega praznovanja, kjer pod žarometi blišča in slave želimo otrokom njihov osebni praznik narediti poseben in nepozaben.

Ko so bili moji otroci še majhni in rojstnodnevne zabave za prijatelje še niso prišle v poštev, sem bila močno proti vsem tem gromozanskim bahaškim zabavam.  Prvič, te zabave so presneto drage, tu na Obali pod 100 € težko prideš skozi. Najbolj zasedene (vsaj tri tedne prej moraš rezervirati mesto) pa so kar 150 €. Drugič, vsi si tega ne morejo privoščiti. Kako se počutijo vsi tisti starši in njihovi otroci, ki ne morejo praznovati tako glamurozno kot drugi otroci. In če ti njega ne povabiš, največkrat tudi on tebe ne bo. In tretjič, ali si otroci tega res želijo?

In potem se začne bližati njenih pet let. Zdaj ima že prijatelje, želi si z njimi praznovati rojstni dan, razume, da se to počne, da vsi to počnejo. »Seveda boš imela rojstni dan s prijatelji. Tega ti ne moremo odreči. Prvič bo. Mora biti nepozabno, najboljše, najlepše«, sem si mislila. In veste, kaj, postalo me je strah. Začutila sem veliko odgovornost, odgovornost, da moji punci pripravim najlepši dan v življenju, ki ga bo za vedno pomnila. Ker ima rojstni dan konec oktobra in je bilo zunaj že pošteno mrzlo in ker živimo v majhnem stanovanju, premajhnem, da bi povabila vse njene prijatelje, smo morali razmišljati o tem, da ji privoščimo eno od vodenih rojstnodnevnih zabav.

Povabljenih je bilo 15 prijateljev, skoraj cela vrtčevska skupina. Upala sem, da se jih bo vsaj polovica od teh odzvalo. Na moje veliko presenečenje pa so prišli čisto vsi povabljeni. Zabava je bila v enem prostoru z dvema animatorkama, ki ste že na začetku vse otroke postrojili v krogec in tako so začeli. Dve uri vodene zabave. Otroci pravijo, da je bilo super oz. dobro.

In potem so si takšne in podobne zabave še sledile in sledile. Zdelo se je, da je punca dobila vsaj dve vabili mesečno. Dodobra smo spoznali vse možnosti, ki so na razpolago za rojstnodnevne zabave na Obali.

Leto je šlo naokoli in oktober je bil spet tukaj. Tokrat pa ni bilo tako mrzlo, pravzaprav je bilo kar precej toplo za ta čas in z možem sva se odločila, da tokrat rojstni dan naredimo na svoji »njivi«. To je stopničast teren, kjer so posajene oljke in sadna drevesa. Na prvi terasi stoji majhna hiška, zraven nje kamin in ostali del je travnat. Ko sva razdelila vabila, sva imela na trenutke pomisleke, da morda starši otrok ne bodo pustili na takšno umazano, prosto zabavo, brez pravih animatorjev. Vendar sem se motila. Prišlo jih je spet v velikem številu, kar 18 otrok smo morali imeti na očeh, od tri do sedem let. Starši so otroke pripeljali in jih pustili. Otroci so še v teku pozdravili starša in se porazgubili med vsemi terasami.

Kaj so počeli cele tri ure? Smo jih kaj animirali? Smo jim pomagali preganjati dolgčas? Smo jih morali voditi in paziti, da kdo ne bi našel zaposlitve in zabave? Niti pod razno. Otroci so si našli zabavo. Nekateri so šli v gozd, našli veje in začeli z njimi nekaj graditi. Drugi so našli gugalnico (vrv z krožnikom) in se tam zabavali, tretji so samo tekali gor in dol, četrti raziskovali ali se igrali v provizoričnem šotoru … Niti za trenutek ni bilo niti enemu otroku dolgčas.

Mož je zakuril taborni ogenj, si vzel palico, ki smo jih že prej pripravili in nanjo nataknil hrenovko. Namenoma ni nikogar opozoril nase in nikogar klical. Otroci so kmalu to opazili in počasi en za drugim prihajali do ognja in kmalu že vsi pekli svojo hrenovko na svoji palici. Kakšna zabava je bila to.

Na koncu zabave so bili vsi umazani, blatni, vendar srečni. »To je bil moj najboljši žur v življenju«, so drug za drugim govorili. In še danes ga omenjajo.

Še vedno hodimo na vodene rojstnodnevne zabave, vendar pa opažam, da so otroci vedno manj zadovoljni. Nočejo vodenja, nočejo, da jih prekinjajo med igro, nočejo, da jim ukazujejo, kaj naj počnejo, kdaj naj se smejijo in s kom naj se držijo za roke. Hočejo prosto igro. Tako jasno so mi to pokazali. In če bo le mogoče, dovolj toplo, bomo to ponavljali toliko časa, kot bosta naši punci želeli.

RM