Spomnim se …

Spomnim se … dež je pršil, prav tako kot vsakič, ko je napovedoval nekaj posebnega. Deževalo je še dneve. Rada imam dež, ker spira umazanijo z duše in čisti zrak, da se lažje diha. Čakala sem jo petnajst dni, preden je vstopila v moje življenje. Skozi prerez na mojem trebuhu.

Spomnim se

S seboj je prinesla svetlobo sonca in njegovo toplino. Duša pa se je razpočila kot zrelo granatno jabolko. Do takrat nisem vedela, kaj se v njej skriva, v koliko slojev ovija srce in koliko je sposobna nositi. Dokler ni prišla Ona.

Spomnim se … dišala je po novem življenju. Čudežni stvaritvi. Bila je popolno nadaljevanje mojega obstoja. Moji geni so vtkani v njej. Največje darilo, ki sem ga lahko ustvarila. Popoln paket pod srcem. Z obrazom sem se ji dobrikala. Z nosom. Vdihovala lepoto. Vpijala vsak atom malega bitja. Od las, s katerimi se je rodila, noskom z dvema malima razporkoma, do tesno stisnjenih prstkov, ki sem jih želela ljubkovati.

Tega dne je prišlo poletje. S seboj je prineslo vonj po jagodah in morski soli. Najavilo je burjo in nevihte. Veliko deževje in poplave. Nekoliko pogledov z dna vodnjaka in vzpenjanje proti svetlobi. Vse tisto, za kar sem mislila, da nisem sposobna preseči.

V svojo majhno pest je stisnila mojo in me povedla na pot. Na tisto pot, ki se nikoli ne konča, ko se enkrat prične. Pot spoznanja širine in globine lastne duše. Varovala me bo pred najtršimi kamni. Pognala me je, da tečem do najbolj oddaljenih daljav in preživim puščavske suše. Naučila me je, da se prepustim in da pustim. Da odprem oči zdaj in živim v tem trenutku. S polnimi pljuči.

Spomnim se … božala sem njeno spečo glavico in ji dala trdno obljubo …

Pokazala ti bom, da so čudeži mogoči, če dovolj verjameš vanje in jim dopustiš, da se zgodijo. Videla boš, da vile obstajajo in da tkejo najlepše vezi tvojih sanj. Povzpela se bom na najvišjo goro, da bi tvoj pogled šel proti nebu. Da nikoli ne spustiš glave. Ker v mojem življenju ne obstaja bolj čarobno bitje, kot si ti.

Prinašaš čarovnijo življenja. Jaz sam ustvarila tebe. Ti si oblikovala mene.

Spomnim se … topli vetrič je pihljal skozi priprto okno v bolniški sobi. Videli sva se prvič. Moja duša je zaželela dobrodošlico tvoji. Tega dne sem ti dala trdno obljubo. Da te bom vodila skozi življenje, dokler moje stopinje ne bodo postale premajhne za tvoja stopala. In ko tvoji prsti zbežijo preko roba stopinje, boš nadaljevala in iskala svoje poti. V višinah. Med zvezdami.

Jaz bom vedno tu. Dokler bom dihala in obstajala. Da bi ujela tvoj pogled, če se preko ramen obrneš in ozreš nazaj. Da bom razširila roke, ko mi pritečeš v objem. Da bi del tvojih skrbi vzela nase in jih spremenila v najčudovitejše življenjske nauke.

Nekega dne se bom spomnila. Tega popoldneva, ko smo šli na tvojo rojstnodnevno zabavo. Ko si bila ponosna in vznemirjena obenem. V roza oblekici in s pentljo v laseh, ki sva jo previdno namestili. Bila si drugačna. Nikoli tako svoja. In nikoli tako čudovita kot danes. Misli si obrnila tja, kjer je vse svetlejše. Tvoja radost pa je božala celotno moje bitje.

Vsak dan s teboj je dar. V vsakem zrastem za pedenj višje.

Napisala: Tatjana Kuljača

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor