Zaprla sem računalnik in odprla steklenico piva Happy beer

Kako hitro te lahko val negativnih novic zagrabi in odnese v svojo smer, smo verjetno že večina izkusili. No, jaz prav gotovo sem. Medtem ko sem želela širiti pozitivno, ko sem želela trositi upanje naokoli in ljudem skozi podajanja meni logičnih razlag vsaj malo razpihati to sivino, ki se je s svetlobno hitrostjo širila nad nami, me je v nekem trenutku pogoltnila vase – ta sivina, ta negativnost, ta nesramna, nesmiselna in brezobrazna  sila.  Padla sem v neko drugo dimenzijo, kjer sta prevladovala strah in jeza, kjer se je dnevno in brez kančka vesti obmetavalo z žaljivkami, kjer so prijatelji začeli dvomiti drug v drugega, kjer sosed ni bil več sosed, ampak je predstavljal grožnjo, ki ti lahko uniči vse. Svet, ki sem ga za trenutek občutila in katerega del sem bila tudi sama, me je dobesedno stresel. Zavedanje, kako hitro lahko postaneš tisto, kar pri drugih sovražiš, te kmalu postavi na realna tla.

Nisem imela dovolj moči, da bi se uprla vsemu negativnemu, nisem se mogla več boriti proti tem silam, zato sem se izpljunila iz tega okolja in se odmaknila. Potrebovala sem oddih. Potrebovala sem lepoto dneva, potrebovala sem sprehode v naravi in se prepustila toploti sonca in razigranosti svojih punc. Bolečina v prsih je začela počasi popuščati, tesnoba, ki me je grabila za vrat, me je izpuščala iz svojih krempljev, zadihala sem. Otroci so me dobili nazaj, z možem sva se začela brez nervoze spet pogovarjati, čutila sem neizmerno olajšanje.

Bojimo se, da se bo svet začel brez nas vrteti, če kak dan ne odpremo računalnika, če ne preberemo dnevnih novic vsaj  treh različnih medijev, če vsaj petkrat na dan ne poskrolamo po facebook novicah. Bojimo se, da bomo zamudili nekaj, česar nikakor ne bi smeli zamuditi. Zato v resnici zamujamo veliko. Zamujamo stvari, ki so nam še nedolgo nazaj predstavljale smisel, polnile dušo in bogatile dneve. Čas, ki bi ga morali nameniti stvarem, ki se jih bomo nekoč z užitkom in veseljem spominjali, namenjamo vsakodnevnemu kritiziranju tega in onega – ljudi, ki nam nič ne pomenijo, ljudi, ki jih sploh ne poznamo. Ker … se bojimo, da bodo oni krojili naše življenje. Pa se motimo. Ne bodo nam oni krojili življenja, ampak mi sami.

Zato sem zaprla računalnik in odprla pivo Happy beer. Ni pomembno, ali je Happy ali Laško ali vino ali Radenska, pomemben je občutek svobode, ki ga občutiš, ko stvari vzameš v svoje roke. Odločila sem se, da bom pozitivna. Komu lahko škodim? Čas je, da poskrbimo zase in ko bom poskrbela zase, bom poskrbela tudi za svoje najbližje. Nihče mi ne more vzeti te svobode, da se odločam o tem, kako bom čutila, kaj razmišljala, koga poslušala in kaj počela v vsakem trenutku dneva. Ukrepi za zajezitev širjenja virusa vse omejujejo, tudi mene, a ne toliko, da jih ne bi upoštevala. Verjamem, da bo minilo. Verjamem, da bo vse skupaj kmalu minilo. Mora. Tako je vedno bilo in tudi tokrat bo.

Nihče nam ne more omejiti svobode, omejujemo se lahko samo sami. Nihče nas ne more jeziti, sami se odločimo, da se odzovemo tako. Nihče nam ne more ukrasti lepih trenutkov, odrečemo se jim lahko samo sami.

Že zjutraj, ko se zbudimo, si prikličimo lepo misel, objemimo nekoga, napolnimo se s pozitivno energijo. To lahko naredimo, ker imamo voljo in moč odločitve.