Dojenje – od živčnega do sesirjenega mleka

Miti o dojenju ne poznajo meja

Koliko predsodkov in neresnic glede dojenja kroži naokrog. Ob nekaterih se lahko prav nasmejiš.

Nikoli si nisem mislila, da bom dojila več kot dve leti, saj je moje možnosti za dojenje okolica že pred porodom tako rekoč izničila. Pri meni naj bi namreč šlo za nekakšno gensko pomanjkljivost. Dojili nista niti moja mama niti babica, ker pač »nista imeli mleka«, zato sta isto po hitrem postopku pripisali tudi meni. Tudi prijateljice so me pred porodom svarile, naj si raje preberem kaj o dojenju, ki »ni tako lahko, kot izgleda«. Oborožila sem se z buklami z vso učenostjo o dojenju in kot spužva vpijala podatke.

Oborožena s teorijo sem se odpravila rodit. Rodila sem s carskim rezom. Ko sem se prebudila iz narkoze in še nisem ravno normalno dojemala sveta okoli sebe, so mi prinesli pokazat najlepše bitje na svetu – mojo hčer. Kot pridna učenka sem, da bi bilo vse po pravilih, kot je pisalo v knjigah, najprej dejala: »ali naj jo podojim?«. Sestra mi je seveda to preprečila, ker sem bila še prešibka.

Prvič sva se tako dojili šele naslednje jutro. Malo dete, utrujeno od napornega prihoda na svet, je, namesto da bi se prisesala, zaspala. Komaj smo jo s pomočjo sestre uspeli animirati, da se je prisesala za dojko in začela sesati sladko tekočino. Prvih dni se sicer spominjam kot v snu, saj sem bila pod vplivom narkoze in glavobola zaradi neuspele epiduralne analgezije. Vendar nama je, kot je pokazalo tehtanje, uspelo. Hči je uspešno pridobivala na teži in bolnišnično osebje je najino dojenje ocenilo s čisto desetko. Peti, zadnji dan v porodnišnici, pa se mala ni več hotela dojiti. Če pa je že poskusila, pa je začela neutolažljivo jokati. Sotrpinka s sosednje postelje, ki je rada podelila kakšen pameten nasvet, je morala takoj pripomniti, da je to zato, ker sem nervozna zaradi odhoda domov in imam zato»živčno mleko«. Tistega dne so me v porodnišnici naučili, kako se pripravi stekleničko. Ponovno sem se vdala, da nama ne bo šlo, nakupila ogromno količino umetne hrane in razočarana nad sabo zapustila porodnišnico.

Prihod domov je dobro vplival name, saj nama je doma dojenje ponovno steklo. Odvrgla sem preostanek adaptiranega mleka in se podala najbolj naravni dogodivščini naproti. Bilo je čudovito. Mala je mlaskala in predla od ugodja, ko je goltala mleko, jaz pa sem bila ponosna, da moje prsi le opravljajo nalogo, ki jim jo je dala mati narava. Pa še eno dobro stvar je prineslo dojenje: nosečniške obline so skoraj čudežno izpuhtele z mojega trebuha in stegen. Naenkrat sem imela celo manj kilogramov kot pred nosečnostjo.

Ker nisem ravno navdušena kuharica oziroma pripravljavka hrane, je bilo še toliko lepše, ker sem hrano za malo bitjece imela vedno s seboj. A ker je bilo ravno poletje, je bila moja babica malce skeptična glede tega, da se morda moje mleko zaradi prevelike vročine ni sesirilo in mi hitela pripovedovati, kako se njena Alenka ni hotela dojiti, potem ko je po eni uri pešačenja v hrib vsa zadihana prispela domov in se ji je zato mleko pokvarilo. Da, tudi takšne zgodbice sem poslušala in se ob njih dodobra nasmejala.

Edina neprijetnost, zaradi katere sem skoraj prekinila dojenje, je bil mastitis v 6. tednu po porodu. Dojenje je bilo takrat tako boleče, da sem odšla h ginekologu in ga zaprosila za tableto za prekinitev laktacije. Še danes sem mu hvaležna, da mi je ni hotel dati. Stisnila sem zobe in bila med podoji v popolnem krču, ker je tako neznansko bolelo. A na srečo je bilo to le začasno. Ko se je stanje uredilo, sva lahko ponovno uživali v dojenju.

Do 6. meseca sem jo izključno dojila in ko sva začeli uvajati gosto hrano, mi je bilo po svoje kar hudo, ker sem videla, kako se dojenčica preobraža v malčico in osamosvaja od mamice. Število dnevnih podojev se je zmanjševalo, ohranili pa sva večerno in nočno hranjenje. Vse do 2. leta in pol …

Nekoč, ko sva bili ravno v čakalnici pri zdravniku – čakali sva že dve uri, jaz pa sem pozabila hčerin kozarec s čajem v avtu – sem jo pristavila kar tam. Opazila sem, kako neprijetno je bilo ostalim čakajočim v čakalnici, ki naenkrat kar niso vedeli, kam bi usmerili pogled. Le ena izmed mamic mi je odobravajoče pokimala in mi kasneje celo čestitala za pogum, ker sem v javnosti dojila več kot leto dni starega otroka, saj to v družbi, ki v prsih vidi le seksualni simbol, še vedno velja za tabu.

Okolica se je čutila poklicano, da mi sporoča, da tako dolgo dojenje ni normalno, da je otrok razvajen in nesamostojen ter da je čas, da ga navadim manir, pustim, da se ponoči izkriči in da uvedem strogo prepoved dojenja. Meni pa je po drugi strani neka notranja modrost govorila, naj dojenja ne prekinem. Vztrajali sva pri nočnih obrokih, ki so bili najboljše zdravilo tako pri virozah kot pri nočnih morah. Malčica je zadovoljno grulila prve besede in se ob dojenju »pocrkljala« v maminem naročju. Ko se je pristavila na dojko in me objela z roko, je bil ves svet najin.

Zato, drage mamice, odločite se za dojenje, poslušajte svoj notranji glas in se ne ozirajte na predsodke, s katerimi se boste srečevale. Dojenje je najbolj naravna stvar, ki jo lahko podarite svojemu otroku kot popotnico za zdravo in samozavestno življenje.