Spusti solze …

Noben deček ni tako velik fant, da ne bi smel jokati. Nobena deklica ni tako velika punca, da ne bi smela jokati. Solzice zdravijo čustva in preprečujejo bolezen.

Hči je imela težave s prilagajanjem na vrtec. V vrtec je šla šele s štirimi leti in začetno navdušenje je kmalu splahnelo, ko je ugotovila, da je dnevno bivanje v vrtcu kar dolgo, kot bolj občutljivo dekle se je težko soočila z nagajanjem fantov, motilo jo je spanje, praktično vsaka malenkost jo je spravila s tira.

solzice-zdravijo-custva-in-preprecujejo-bolezen

Večkrat je pojokala ali planila v nenadzorovan jok. Nek vikend je bil še posebej naporen. Samo da se je spomnila na vrtec, je prišlo do izbruha joka – zgodilo se je sredi lokala, kamor smo se odpravili jest, zgodilo se je v trgovini. Kjerkoli in pogosto. V sebi sem močno trpela, kar stiskalo me je. S tem se preprosto nisem mogla soočiti. Priznam – nisem ji pustila jokati. Ves čas sem preusmerjala pozornost, jo animirala, da slučajno ne bi imela časa pomisliti na vrtec. Bilo je naporno, obenem pa je tudi v meni vrelo. V sebi sem zelo trpela, spomnila sem se svojih vrtčevskih dni, tudi sama sem potrebovala nekaj časa, da sem se navadila. Spomini so me odpeljali v svet oranžnih ležalnikov, na katerih smo morali spati, hrane, ki smo jo morali jesti, nagajivih posameznikov in predvsem tistega vonja – vonja po vrtcu. Vse to je privrelo na plan, a ne popolnoma na površino. Ker sem morala ostati močna, vsaj tako se mi je zdelo. Ker so tudi mene v mojih rosnih letih učili, naj pospravim solze, saj sem že velika punca in da velike punce ne jokajo. V meni je bilo ogromno žalosti, besa, nemoči, a sem se že davno tega naučila narediti korak naprej, zakleniti ta občutja vase in iti naprej, ker sem pač že velika.

Več kot 30 let kasneje delam popravni izpit. Hči joka, ne želi v vrtec, jaz pa enako izpolnjujem prazne prostore pri testnih vprašanjih. Ponavljam vzorec, da »velike punce ne jokajo«. Ko je bilo najhuje, mi niti na misel ni prišlo, da bi sprejela jok kot osvoboditev čustev, ki se bodo drugače zasidrala nekje v telesu. Niti pomislila nisem, da je jok zdravilen. Da je čustva treba izživeti in pozdraviti. Niti pomislila nisem, da bi ji pustila solzice. Ker sama nisem vedela, kaj naj sploh delam z njimi. Ker jih sama nisem nikoli izživela. Ker mi niso pustili. Ker sem to pač sprejela za nesprejemljivo, za ranljivost, ki je v današnjem svetu pomanjkljivost.

Naporno je bilo. Jokala je zvečer, ko sva odhajali spat, zajokala je zjutraj, ko sem jo prebudila za vrtec. Čutila sem bolečino v trebuhu, stiskalo me je v prsih … Mantra »Ne jokat, vse bo v redu« in močan objem je bilo tisto, kar sem zmogla narediti. Čeprav je v meni vrelo od nesprejemanja njenih solz. Mislite, da ona tega ni čutila? Seveda je čutila moja nasprotujoča si sporočila.

spusti-solze-1

Potem v vrtec ni želela hoditi že iz samega razloga, ker ji je bilo nerodno pred ostalimi otroki, ker joka. Ker joka ni mogla nadzorovati. Nikoli ni vedela, kdaj bo prišlo do naslednjega izbruha. Kako sem jo razumela, a ji nisem znala pomagati.

V vrtec jo je vozil mož. Zjutraj mi je običajno poročal, kako je bilo. Stanje se je počasi izboljševalo. Ne bo mi treba prenašati joka, ne bo mi treba prenašati žalosti, lahko bom zaklenila to poglavje in šla naprej, sem bila v svojem egoističnem doživljanju situacije vesela. Potem pa mi mož nekega dne pove, kakšen obred imata zjutraj.

Pred vrtcem na parkirišču pozabi na to, kako se mu mudi v službo in ostale jutranje misli zaposlenih ljudi, in si vzame pet minut, da se pocrkljata. In tistih pet minut je zdravilnih. Za oba. Z besedami »Zdaj imaš čas, da spustiš solzice« ji dovoli občutiti žalost. Solzice stečejo po obrazu, očistijo bolečino, objem je kot plašč varnosti in razumevanja. In ko spusti solzice že v avtu, v vrtec pride energijsko veliko bolje pripravljena na dan.

spusti-solze

Njun obred mi je dal misliti. Kako toga, trda sem v svojih čustvih, kako jih zatiram in ne dovoljujem izživeti, ne sebi ne svojemu otroku. Nikoli več ji ne rečem: »ne jokat«, temveč njen jok sprejmem, jo močno objamem in poskušam dati vedeti, da razumem njeno bolečino, čeprav je tudi pred mano še dolga pot, ker se moram naučiti tudi soočanja s svojimi čustvi. Ker potrebuje nekoga, na kogar se lahko nasloni, ko se sooča z občutji, ki jo begajo.

Nikoli otroku ne preprečujmo joka. Ne, nihče ni tako velik fant, da ne bi smel jokati. Nobena deklica ni že tako velika punca, da ne bi smela jokati. Jok je zdravilen. Pozdravi dušo in telo. Bodimo otrokom opora, da ob naši opori izživijo in izpustijo izkušnje, ki jih begajo in jih dajo ven iz telesa. Ker le tako se bodo razblinile. V nasprotnem primeru pa se bodo zasidrale v telo, to pa je bližnjica v bolezen.

Tudi znanstvene študije pritrjujejo, da (»izjokani«) jok pripomore k boljšemu telesnemu in psihičnemu zdravju, zadrževanje joka pa, nasprotno, krni zdravje. Strokovnjaki so proučevali »čustvene« solze in solze, ki jih sproži npr. rezanje čebule. S čustvenimi solzami so se iz telesa izločali tudi razni toksini, pri »čebulnem« joku pa tega učinka ni bilo. Jok torej je pomemben. Prenehajmo z zastarelim programiranjem otrok v smislu »saj si že velik fant, pa pogumna punca«. Pustimo jim, naj jokajo. Kdaj vprašate svojega notranjega otroka, kako se počuti, odkar zaklepa svoje solze? Sploh še znate jokati? Solze so izraz moči. Držati ali spustiti – to je zdaj vprašanje …

Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor