Mama, živi še dolgo, dolgo …

Mama ima 70 let. Ponuja mi hruške in jabolka in se pri tem opravičuje: “Ne zgledajo ravno lepe, a so zelo okusne. In niso škropljene, iz našega sadovnjaka so. Vzemi, vem, da jih imaš rada …”

Mama, živi še dolgo, dolgo ...

In jaz vzamem. Vzamem tudi sir. Ker imam rada mamin sir. Grem, sedem v avto, odpeljem.

In spet se nekam premikam. Mudi se mi. Menjujem mesta in časovne pasove. K mami pridem, ko lahko. Po vseh svojih opravkih. Po kavi s prijateljicami, po manikuri v salonu.

Prinesem ji nekaj okusnega, hitro vprašam – kako je, kaj je novega – jo nestrpno poslušam (pa kaj je lahko pri njej in očetu sploh novega), postajam ironična glede njenih zame nepomembnih težav in skrbi. In spet grem – hitim k svojim obveznostim.

Mama mi bo obvezno rekla, da sem premalo oblečena, naj pazim na grlo, prav zaradi tega se tudi kašja ne morem znebiti. Rekla mi bo, da delam preveč in da je čas, da se umirim. Strinjala se bo z menoj, da je življenje zapleteno in da ni nič hudega, če ne morem pogosto prihajati k njej.

Živiva 20 kilometrov druga od druge. Kličem jo redno in poslušam njene podrobne zgodbe o pijači, o sestri, ki ji je sami težko na vasi, o tem, da paradižnik ni rodil, niti zelenega ni, bila je suša, da je našega mačka ugriznil sosedov pes …

Ni mi zanimivo. In zdi se mi, da se v njenem življenju nič pomembnega ne dogaja. Včasih sem malo jezna, ko toži o svojih bolečinah, jaz jo pa prosim, naj gre k zdravniku, ona pa samo odkimava. A jaz nisem zdravnica, kako naj jaz vem, kakšna zdravila, konec koncev, naj vzame?!

Potem mi mama naenkrat tako žalostno reče: “Komu pa naj se potožim, če ne tebi …”

Obnemim s telefonsko slušalko v roki in spoznam, da sem zelo nepravična. In da ta njen zveneč glas v slušalki in vse njene besede in vse najine večne razprave o tem, kdo od naju ima prav in njena godrnjanja in moji izgovori – vse to je tudi naše življenje. Ta, ki je tukaj in zdaj.

Skočim “nenačrtovano” do nje, ona mi speče palačinke, oče mi ponuja kozarec našega domačega vina. Vina ne smem. Vozim. On pije sam, hvali svoje vino. Smejimo se.

Zavijem se v mamin šal, ohladilo se je. Mama hitro naloži peč. In jaz sem spet majhna, brezskrbna, zadovoljna deklica. In vse je okusno. In toplo. In ni nobenih problemov …

Mama, mama, daj, živi še dolgo, ker jaz ne vem, kako je ne slišati tvojega glasu, kako je brez tvoje hrane in brez topline doma, ki jo ti ustvarjaš … Jaz ne vem, kako je to … živeti brez tebe …

Femina

Ocena:
[Skupaj: 37 povprečno: 4.6]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor