4 skrivnosti gibalnega opismenjevanja – kinetična (gibalna) modrost otroka

Zdaj, ko vemo, da je gibanje nagon, kar smo utemeljili v prejšnjem prispevku 4 skrivnosti gibalnega opismenjevanja – gibanje je nagon, se bomo lažje približali drugi skrivnosti gibalnega opismenjevanja. Težko vam bom odkril direktno, za kaj gre, saj z besedami ne moremo do konca odkriti tančice, ki prekriva in preprečuje pristen stik z zrnom resnice, ki leži znotraj nas. Bom pa kot filozof in pedagog športa napel vse moči, da vam to dovolj plastično približam.

4 skrivnosti gibalnega opismenjevanja - kinetična (gibalna) modrost otroka

Avtor: dr. Milan Hosta

Vseprisotnost gibanja

Preden se ustrašite, da nas bo odneslo v težko filozofiranje, naj vas kar takoj prizemljim. Ja, bomo filozofirali, ampak v tistem pristnem pomenu besede, ki se nanaša na ljubezen do modrosti in do naših najmlajših v vrtcih. Kar takoj bomo iz rokava potegnili prvega aduta. Filozofija in pogovor o modrosti ne bi bila mogoča, če ne bi obstajalo gibanje.

Gibanje je vse-prisoten, vse-prežemajoč pojav. To je tako osnoven koncept, stanje bivanja, ki obstaja tudi, če o njem ne moremo govoriti. Kamor koli obrnemo glavo, usmerimo pogled, je gibanje obvezno vselej prisotno. Boste rekli, da se ne strinjate popolnoma. Kje pa je gibanje, ko gledamo v steno? Kje pa je gibanje, ko otrok, utrujen od norenja po snegu, zaspi kot top?

Gibanje je že v usmerjenem pogledu, gibanje je v ozadju tistega, kar vidimo. Če je otrok utrujen zaspal, je to posledica dovolj napornega gibanja pred tem. In tudi, ko nepremično spi, se giba. Bije mu srce, diha, kri teče po žilah, premikajo se mu oči, ko sanja in tudi sanje same so že znak, da se električni impulzi prenašajo po sinapsah v možganih. Ne beseda, kot pravijo mnoge religije, najprej je gibanje!

Med imeti in biti telo je velika razlika

Kako smo telesa, je ključnega pomena za kakovost našega življenja v vseh starostnih obdobjih. Mi namreč nismo kar po naključju in po sili razmer vrženi v ta svet, kot so nas želeli prepričati eksistencialisti.

Mi smo zrasli iz tega sveta. Mi ne živimo v naravi, na planetu, ki je del mlečne ceste. Mi smo narava, smo ta planet in smo to vesolje. Mi se ne gibamo zato, ker sami tako želimo, ampak zato, ker se moramo, saj je to princip življenja. Ko gibanja ni več, življenja ni več. Ko gibanje peša, ko je kakovost slaba, ko zmanjka energije, je znak, da peša pretok življenja. Kajti življenje se pomika tja, kjer je gibanje živahno, usklajeno s celoto, katere del smo.

Da skrajšam filozofiranje, kot sem obljubil: gibanje je način, kako celota ohranja samo sebe pri življenju.

Gibanje je način obstajanja, ki nam omogoča, da lahko sploh vzpostavimo odnos do sebe in do drugih.

Gibanje je princip, po katerem se življenje odvija. In zato se lahko samo s kakovostnim gibanjem človek uspešno prebija skozi življenje. Kajti, ko je človek priklopljen na ta osnovni vse-prežemajoči princip življenja, mu življenje samo odpira tiste poti, ki so v tistem trenutku in tistem času primerne njegovemu energijskemu potencialu.

In ta priklop na pristno dinamiko življenja je mogoč le skozi telo. Biti telo je torej osnovno in najbolj prvobitno stanje duha. V takem stanju človek deluje najbolj povezano in usklajeno z življenjskimi okoliščinami, z naravo in s samim seboj, saj je telo razbremenjeno naučenih in kulturno pogojenih vzorcev. Zaključimo z naslednjo mislijo in se posvetimo otrokom: telo je naša najbolj pristna narava. Telo prenese le tisto, kar je dobro za življenje. Um in svet idej ter papir pač vse. Nazaj v telo torej!

Otroci mislijo kinetično

Otroci do prvega leta so še zelo dobro priklopljeni na tok pristnega, pred-verbalnega, telesnega življenja. Z okolico komunicirajo predvsem skozi gibanje in tako jo tudi spoznavajo na zelo dobeseden način, brez abstrakcij in manipulacij, ki jih omogoča beseda. Zato mišljenje v tej fazi poteka predvsem na ravni gibanja telesa.

Majhni otroci torej mislijo z gibanjem in ne z glavo. Oziroma mislijo tudi z glavo v gibanju, saj jo obračajo v tisto smer, kamor jih potegne pozornost. Komunikacija na abstraktni besedni ravni jim še ni jasna. Mislijo s celim telesom v gibanju. Bolj strokovno natančno, mislijo kinetično. To pomeni, da zaznavajo vse predmete, vse pojave in samega sebe kot del celote, ki je v nenehnem soodvisnem gibanju.

Za bolj plastično predstavitev tega se poskusimo vživeti popolnoma v naše telo. Postanimo telo dobesedno. Začutimo, kako se nas dotika podlaga na kateri sedimo, ko to beremo. Začutimo, kako z desnim palcem premikamo sliko pametnega telefona, da lahko preberemo naprej. Kot da bi palec imel svojo pamet in z zelo pretanjenim drsanjem in pritiskom na ekran razkriva vrstico za vrstico.

Še bolje bi to lahko razumeli, če želimo opisati, kako smo se stresli od strahu, ko nas je v šoli pogledal najbolj strog učitelj, ko smo kaj ušpičili. Nič besed. Samo gibanje. Samo strog in močan, na trenutek agresiven pogled, ki nas zaboli kot klofuta. Samo napeta drža učitelja, za katero se sliši notranji krik, da smo šli predaleč in ta neslišni krik nas prebode v želodcu in ledvicah, da nas kar zvije. Samo spredaj nagubano čelo, kjer tekstura gub nakaže možno dejanje, ki sledi, nas pa spreleti srh po telesu in koža vztrepeta od strašljivega pričakovanja negativnih posledic.

Recimo, da je to približek izkušnje, ki je doživljajsko zelo bogata, v pisani besedi pa nekaj vrstic dolg tekst, ki se nekoga bolj, nekoga manj dotakne. Za tem se skriva bogastvo načina bivanja, ki mu pravimo biti telo. In tudi to, da govorimo o tem, kako se nas besede dotaknejo, znova dokazuje, da je zadaj spet skrito gibanje. Kajti, kako se nas nekaj lahko dotakne, če ni gibanja?

Te vrste kinetična komunikacija med nami poteka vsak dan, a žal smo vedno bolj otopeli in vedno bolj odtujeni od naših teles. Naša kultura namreč ceni akademsko znanje. Zato v šoli posedi otroke na stole, jim ukrade telo in jim začne možgane programirati z besedami in abstrakcijami. Tako dobimo zombije, ki niso več priklopljeni na svoja telesa, na prvobitno naravo in ne znajo več misliti kinetično.

Na tem delu se lomi kakovostno šolanje. Otroci niso več telesa. Popkovina z naravnim stanjem vse-prežemajočega gibanja se prereže in potem se otrokom servirajo abstraktni in akademski pojmi, katerih znanje se nagrajuje. Telesnost in razmišljanje v gibanju pa se kaznuje z diagnozami kot so ADHD, nemirnost, nesposobnost dolgotrajne pozornosti, neposlušnost, čudnost in podobno. Na ta način naša kultura otrokom vzame življenje, vrne pa jim njihova lastna telesa kot projekt, ki ga je treba dokončati.

Kinetična modrost otroka

Z vstopom v šolo smo torej vse manj telesa in hkrati si telo vse bolj lastimo. Z odraščanjem v naši kulturi se s šolanjem vse bolj razvija nekdo, ki je lastnik tega telesa. In ta nekdo je naš lastni ego, ki je zrasel iz kinetičnega telesa in se napaja na kinetičnem telesu do konca življenja.

Pa poglejmo kaj je pravi izvor in v kakšnih okoliščinah lahko ego sploh dobi svojo obliko. V športu pogosto govorimo o gibalnih sposobnostih. Le-te pozna in ima vsak človek. Gre za koncept temeljnih sposobnosti gibanja in vložene energije. Osnovne gibalne sposobnosti so: ravnotežje, koordinacija, gibljivost, vzdržljivost, natančnost, moč in hitrost. Ker te sposobnosti niso nikoli le motorične, temveč so vselej obarvane tudi čustveno, sicer bi bili vsi enako hitri in močni ves čas, bi jih bilo bolj primerno poimenovati kinetične sposobnosti.

Namreč, kot je v svojih študijah utemeljeval stanovski kolega dr. Silvo Koželj, lahko vsaki gibalni sposobnosti pripišemo njen psihični ekvivalent. Vzdržljivost se psihološko kaže kot vztrajnost, ravnotežje kot ravnovesje, gibljivost kot prilagodljivost, moč kot odločnost, koordinacija kot usklajenost in tako naprej.

In točno na tem mestu se skriva tista druga skrivnost, ki jo želimo razkriti, pa se nam izmika.  Kinetična modrost je najprej motorična, čisto gibalna. Ta modrost črpa informacije iz okolja preko naših čutil in preko motoričnih sposobnosti postavlja naše telo v primeren odnos z okoljem.  Ko pa se v naš odnos z okoljem vključijo še notranja čutila vključno s čustvi, potem pa postane to postane kinestetična modrost. Kin- kot kinesis (grški izraz za gibanje) in -estetična kot aesthetic (grški izraz za lepoto, umetniški vtis in okus).

Kinestetična modrost je ključna v vseh obdobjih življenja

Upam, da ste vztrajali z mano na tem kratkem filozofskem popotovanju. Če ste, potem vam čestitam. Če ste se kot hitri bralci priključili samo na zaključku, tudi prav. Čestitam. Druga skrivnost gibalnega opismenjevanja je namreč skrita ravno v takih besedah:

‘Kratko’ filozofsko ‘potovanje’, ‘hitri bralci’ … teh pojmov ne bi razumeli, če ne bi kot otroci primarno dojeli sveta kinetično, s telesom v gibanju torej. Kako ste dojeli mojo čestitko? Se vas je dotaknila, ste si predstavljali stisk roke, udarec z dlanjo, petko, kepco ali kaj podobnega?

Spet je zadaj skrito gibanje, ki vzpostavlja naš odnos. Kinestetična modrost je torej tista, ki bi jo moralo šolstvo gojiti. Če smo v vrtcu predvsem usmerjeni k razvijanju kinetične modrosti, se mora v šoli zgoditi preskok na kinestetično raven. To pa pomeni, da šola še vedno omogoča kakovostno kinetično izražanje otokom, jim daje dovolj prostora in časa, da se o svetu in naravi učijo tako, da so ob tem telesno aktivni in usklajeni s svojimi notranjimi občutki. Temu pa se doda v šoli že dobro razvite verbalne sposobnosti, ki omogočajo abstrakcijo kinetičnih izkušenj, kar se skupaj prelevi v kinestetično doživljanje sveta.

To pa je doživljanje, ki je lastno vsakemu posamezniku, njegovemu občutku za lepoto, ki izhaja iz njegove lastne individualnosti in vpetosti ter usklajenosti z vsem, kar je okoli nas ter okusu za dobro življenje.

Kinestetična modrost je torej senzibilna usklajenost med biti in imeti. Pri čemer biti telo pomeni biti usklajen s pristno naravo v sebi in okoli nas. Tukaj obstaja samo ena prava pot in tukaj ne izbiramo mi, tukaj je izbralo življenje. Imeti, o tem pa se lahko pogovarjamo in izbiramo. A le, če smo ostali na pravi poti. Le, če smo še vedno pri sebi!?

Avtor: dr. Milan Hosta

Preberi tudi:

4 skrivnosti gibalnega opismenjevanja – uvod

Prva skrivnost : gibanje je nagon

Druga skrivnost: kinetična (gibalna) modrost otroka

Tretja skrivnost: Razigran in razmigan otrok je najlepši otrok

Playness

Playness

O podjetju Playness d.o.o.: Misija podjetja Playness je opozarjanje na pomembnost igrivosti ter telesne aktivnosti vseh ljudi, ne glede na starost. Kot vodilo v gibalnem opismenjevanju najmlajših uporabljajo Playness pedagogiko, ki sloni na stebrih telesnosti, igrivosti, gibanja in vrednot. Svoje znanje ponujajo v sodelovanju z vrtci in šolami, kjer v obliki seminarjev in delavnic pomagajo tistim, ki so v procesih vzgoje mladih naše glavno upanje – vzgojiteljem, učiteljem ter seveda staršem.
Playness
Ocena:
[Skupaj: 12 povprečno: 4.9]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor