Projekt: odvajanje od plenic – tudi s pomočjo knjige

Včeraj zvečer sem v rokah držala Micine hlačke za odvajanje od pleničk. V (nočni) uporabi so bile približno en mesec, zdaj pa jih že več mesecev gledam, kako samevajo na (malo zaprašeni) polički. Učenje, kako ostati suh, je za družino velik zalogaj, tako se mi je vsaj zdelo v najbolj napetem obdobju, zdaj pa mi kar ni jasno, kako in kdaj je minila še ena nepozabna prelomnica. Punca je v resnici že prava punca. Danes sem ji v skodelo z juho namesto male nastavila veliko otroško žlico in se brez besed (in brez solza) poslovila od dojenčka, vedno nepredstavljivo umazanega od hrane.

Projekt: odvajanje od plenic – tudi s pomočjo knjige
Taka sem, da rešitve za vprašanja, ki me prestrežejo, iščem v knjigah. Projekt “brez plenic” ni bil nobena izjema. 😉 Mici je lani poleti napolnila dve leti. Spomladi pred enim letom so me bližnji začeli dregati, da bo poleti idealen čas za odvajanje od plenice. In da bo otrok star že dve leti, res pravi čas, da ji slečem to plastično nadlogo. Ja ja. Največkrat sem bila za tovrstne dobronamerne pripombe imuna, ker sem dovolj trmasta, da se želim odločati po svoje. Vprašajte mojega moža, ki mi s prstanom ni uspel nadeti tudi svojega priimka. Takrat me je malo begalo dejstvo, da naša Mici nikoli ni posvojila kahlice, čeprav sem ji jo kot “igračo” (in ne čisto zares) nastavljala že v prvem letu. Če imate oziroma ste imeli malčka, ki za noben denar ni obsedel na mestu za več kot sekundico, me boste razumeli.

Pomoč v otroških slikanicah

Slikanico o poslavljanju od pleničk sem najprej nameravala kupiti, potem sem nekaj primerkov raje prinesla iz knjižnice, ker nisem vedela, katera se bo najbolj prijela. To je bila dobra odločitev. Preizkusili sva več tipov knjig. Mici je bila najbolj zanimiva tipanka Čas je za kahlico, ki predlaga, naj ob otrokovo nočno posodo namestimo še eno za plišastega prijatelja. Zanimiva ideja, a Micinega zajčka kahla, žal, ni pritegnila. Potem sva si izposodili Kapitana stranišča (takrat še nisem vedela, da obstaja tudi Kraljična stranišča), ki ima gumb z zvokom “ko na stranišču potegneš vodo”. Ne bodite nespametni kot jaz in najprej obvezno preverite, ali zvok še brezhibno dela. Blaznega navdušenja zato nisem požela. Tudi prav. Stalnica naših izposoj je Mišek Tip, zato sva naslednjega izbrali tistega, ki pravi Pa pa, pleničke. Učinka (po moje) spet ni bilo, ker je Tip od plenic pomagal odvajati sestrico in ne sebe … Končno sva odkrili še zajčka Matevža z naslovom Matevžu je uspelo. A ne glede na vse se pri nas v tej, začetni fazi v kahlico ni lulalo.

Najbliže uspehu smo v tistem delu odvajanja prišli s sedenjem na za male riti oblikovanem plastičnem “stranišču”, ki je trajalo (no, trajanje je res relativna beseda) samo, če je bila v roki hkrati zanimiva knjigica. Mala in lahka, da punce pri “opravilu” ni ovirala.
Učinek res NI prišel takoj, kar pa ne pomeni, da ga ni bilo. Tako majhen otrok zgodbe doživlja po korakih in z vsakim branjem posvoji več slišanega. A v tistem trenutku sem imela v glavi začrtan en sam cilj – slediti razvoju in potrebam otroka, četudi bi to pomenilo, da pleničk še ne bomo (kmalu) pospravili. Zato nikamor nismo hiteli in odvajanje od plenic ni postala tekma, ki bi nam kot težko breme visela za vratom.

Vmes je res prišlo poletje. In naš vrt je prostoren, zelen in ravno dovolj oddaljen od ceste, da si z otrokom brez težav privoščimo zunanje toplice v napihnjenem bazenu. Vroči dnevi so nas dobesedno slekli – taveliko punco (mene) v kopalke, tamalega škrata (Mici) pa v Adamov oz. Evin kostum. Najbolj priročno stranišče je hočeš nočeš res postala trava. Mrzlično sem začela tekati za dovolj malimi spodnjimi hlačkami, ki jih do takrat seveda še nisem uspela nakupiti. Ne vprašajte, kam vse sem zavila, na koncu pa res mali model našla edino v – Kiku (kamor sem, jasno, pogledala nazadnje, od takrat pa takega modela več nimajo). Oblačili smo jih mali navihanki pa tudi zajčku in dojenčku, toliko da jih nismo navlekli še na mačka, in v njih vsi obiskovali kahlico. Vmes se je Micin ati (res ne vem, kaj bi midve brez njega) spomnil briljantne (tehnične) ideje, na katero verjetno pomislijo samo moški. Kupil je pokrov za stranišče z dvojno desko – za malo in veliko rito. Ne boste verjeli, ampak škric je “zaresno” školjko (za razliko od kahlice) takoj vzel za svojo. Jupi!

Plenice so nas sicer še vedno spremljale: nekaj časa še med vožnjo v avtomobilu (dokler nisem bila prepričana, da res več niso potrebne), predvsem pa med spanjem. Podnevi jih v kratkem nismo več potrebovali, nočno lulanje pa je bilo še vedno močno prisotno in plenica kar ni in ni hotela ostati suha do jutra. Nekje novembra je kazalo že zelo dobro in noči so bile že takorekoč brez “padavin”. Planice sem v resnici že pospravila v vrečo. O “nočnih hlačkah” za odvajanje sploh nisem razmišljala. Noč po vrnitvi iz bolnišnice pa se je zadeva spet obrnila. Plenice so ponovno bile mokre in težke. Prava reč, pa kaj! Verjamem, da je Mici ravno ta neobremenjena sproščenost pomagala, da je konec januarja sama, na moje veliko presenečenje (ki ga nisem pokazala) dala pobudo, da plenice več ne bo imela. Mici, vredu. Na vzmetnico sem namestila nepremočljivo podlogo, sicer pa ničesar nisem komentirala. Še manj iz Micine odločitve delala veliko stvar (čeprav me je nekje notri kar malo razganjalo – od veselja, ponosa, razburjenosti, kaj bodo prinesle prihodnje noči). Tisto noč in še nekaj naslednjih sva šli na stranišče dvakrat. Ker vedno nisem zadela prave ure, sem – da bi bilo obema lažje – kupila hlačke Imsevimse. Mali Mici so bile zelo všeč, “nočne hlačke”, kakor sva jim rekle, je z veseljem oblekla.

projekt-odvajanje-od-plenic-tudi-s-pomocjo-knjige-1
Foto: Tom Reynolds

A človek se na vse navadi, tudi na nočno obiskovanje stranišča – tako mamice kot otroci. Zdaj toplih frotirastih spodnjic več ne oblačimo, Mici pa se na stranišču polula enkrat sredi noči. Še nekajkrat me je proti jutru zbudila prošnja po suhi pižami. Jaz pa sem prala in razmišljala, kako bo, ko me Mici ne bo več “za vsako figo” klicala in ves čas zahtevala moje pozornosti. Dolgočasno in prazno.

Vojka Havlas

Vojka Havlas

Sem profesorica slovenščine, mama dvoletne navihanke Mici in gonilna sila Pri Sofiji.

Verjamem v nenadomestljivost literarne izkušnje že od najzgodnejšega otroštva naprej, zato v praksi na nevsiljiv način in z občutkom za zvedave malčke udejanjam ideje, ki sem jih odkrivala v pedagoškem poklicu.

Lastno navdušenje z veseljem prenašam na nove generacije, na blogu pa opisujem izkušnje, kako najmlajšim skozi igro približati svet knjige (in oblikovati temelje za polnejše življenje).
Vojka Havlas
Ocena:
[Skupaj: 4 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Vojka Havlas

Vojka Havlas

Sem profesorica slovenščine, mama dvoletne navihanke Mici in gonilna sila Pri Sofiji. Verjamem v nenadomestljivost literarne izkušnje že od najzgodnejšega otroštva naprej, zato v praksi na nevsiljiv način in z občutkom za zvedave malčke udejanjam ideje, ki sem jih odkrivala v pedagoškem poklicu. Lastno navdušenje z veseljem prenašam na nove generacije, na blogu pa opisujem izkušnje, kako najmlajšim skozi igro približati svet knjige (in oblikovati temelje za polnejše življenje).

Dodaj odgovor