Moja hči – moj projekt?

Moja hči - moj projekt?

Preden se je rodila moja hči, sem si že kot nosečka velikokrat predstavljala, kakšna bo. V mislih sem si jo naslikala, kot malo temnolasko črnih oči, ki obožuje svojo mamico in vse, kar imam jaz rada. Vesolje se je lepo poigralo z mojo domišljijo. Poslalo mi je samozavestno modrooko blondinko, katere edina skladnost z mojimi nosečniškimi fantazijami je bila, da se je rodila majhna in deklica. Vida je moje živo nasprotje.

Če je meni všeč vožnja, ona komaj čaka, da prispemo na cilj, jaz obožujem kremno-mlečni sladoled, zanjo mora »ledoslad« vedno vsebovati koščke sadja, če mene zebe, je njej že pregovorno vroče, če bi jaz dala vse, da bi jo videla v plesnih copatih, se ona odloči za plezanje, da bi kdaj oblekla kaj drugega kot krilo?! No, to upanje sem že opustila. Bolj, kot sem se trudila, da jo preoblikujem po lastnih kriterijih in predstavah idealnega otroka, večji je bil njen odpor. Pa vse, kar sem želela zanjo, je bilo le plod brezpogojne ljubezni in vsa moja prizadevanja le za njeno najboljšo korist in uspeh. Resno?! Ne, če sem čisto iskrena.

Čeprav se že vrsto let ukvarjam s problematiko čutne vzgoje, priznam, da je pač sebe pogosto najtežje speljati na »pravo« pot. Seveda moji vzgibi niso bili le za hčerkino dobrobit, bolj kot nanjo, sem globoko, globoko v sebi mislila nase in na svoj manko neuresničenih ambicij, ciljev in želja. Vedno sem si želela biti plesalka, pa sem prehitro zaključila kariero in se posvetila drugim stvarem. Kako hitro sem vse te želje preusmerila na svojo hči. Še rodila se ni, pa sem že imela izdelan načrt, kaj bom naredila iz nje.

Ko otroka razumemo kot svojo last, lahko ta hitro postane predmet naših manipulacij. S pritiski nanj in preko njega poskušamo uresničiti vse, kar smo si sami želeli zase, pa nam ni uspelo. In kako neizprosni smo lahko v teh svojih prizadevanjih! Kričimo, pogojujemo, grozimo, da bi le dosegli svoje. Daj mi nekaj, da se bom kot mama lahko bolje počutila. Vsaj nekaj, s čimer se bom lahko pohvalila pred sosedi, sodelavci, bivšimi sošolci, pa naj bo to uspeh v šoli, zadetek na tekmi, štipendija za nadarjene, študij v tujini, nekaj!  In na takšen način ustvarjamo zdravnike, ki so hoteli biti frizerji, in učitelje, ki so želeli kmetovati in ljudi, ki so ubili svoj jaz, da so ustregli svojim staršem. Pa ne le glede poklica, gleda marsičesa. Samo zato, ker starši nismo slišali ali nismo želeli slišati tega, kar si otrok v resnici želi. Nismo ga videli kot samostojno osebo, temveč smo hoteli v njem uzreti odsev naših želja. Starševski ego-jaz misli le nase in pri tem grabi in hlasta za vsem, s čimer bi zapolnil svojo brezno neuresničenih želja po ugajanju, sprejemanju, ljubezni.

Moja hči ni moj projekt, je moje ogledalo. Pa kaj, če ne mara istih stvari kot jaz, vsaj ve, kaj si v resnici želi in v teh željah ni prostora zame. To je njena pot. Samo njena. In moja? Moja dolžnost je, da (po)iščem svojo. Sama.

Lucija Čevnik

Lucija Čevnik

Dr. Lucija ČEVNIK, predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe in čutne vzgoje.

Za pogovorne terapije ali morebitna vprašanja glede aktualne tematike se obrnite na  lucija.cevnik@gmail.com ali FB profil.
Lucija Čevnik

Latest posts by Lucija Čevnik (see all)

Ocena:
[Skupaj: 15 povprečno: 4.9]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor