Dan, ko sem sina prosila, da me fotografira in zakaj bi morali vi storiti enako

Moja mami je imela rojstni dan in ker je bil ravno na četrtek, sem se odločila, da bom na facebook objavila njeno fotografijo, ki me spominja na stare čase. Pravo retro slikico, kakršno se je spomnim iz otroških let – okoli sedemdesetih. Točno sem vedela, kako izgleda fotografija, saj sem jo videla, vsaj zdi se mi, neštetokrat. Bila je ona na našem vrtu, ko se je sproščala na toplem soncu. Pod svojo posteljo hranim nekaj naših družinskih albumov, v vsej njihovi prašnati avokado zeleni, oranžno kisli barvasti veličini. V prvem albumu, ki sem ga odprla, sem jo našla takoj na prvi strani.

Dan, ko sem sina prosila, da me fotografira in zakaj bi morali vi storiti enako

Bilo je še kar nekaj tej podobnih – kako leno uživa na plaži na zavitem aluminijastem ležalniku, kako se sprošča na rjavem kavču pred rjavo leseno tapetno steno, z dvignjenimi nogami blizu nosilca za rože. Ona in moj oče pred njegovim Harley-em, za družinsko mizo ali ko mi predaja pločevinko piva, da bi iz nje ukradla en požirek (bila sem najbrž približno tri leta stara. Hitro telefon v roke in poklicat socialno). Da ne izgubljam besed, imela sem nešteto fotografij, med katerimi sem lahko izbirala. In prav na vsaki je bila videti čudovita. Spočita. Umirjena. Brezskrbna. Kje smo bili otroci? No, če že moram ugibati, najbrž nekje na ulici med igro brez nadzora. Ste slišali to? Brez nadzora! Mislim resno, kako je to mogoče? Oh, ja, saj res. Helikopterski starši so bili še na poti in krivda, ki je celotno generacijo spremenila v natančne načrtovalce vsake sekunde življenja njihovih otrok. Ni čudno, da je imela na svojem obrazu tako miren pogled.

O vsem tem sem se spraševala, ko sem gledala sliko na objavi, ki sem jo delila, in ob tem, ko sem zapisala »Vse najboljše, mami! Rada te imam!« in se hecala, kako dobro izgleda. Kaj bo, ko bodo moji sinovi našli mojo sliko čez toliko let.

Pogledala sem proti nič manj kot 12 albumov, ki so se bohotili na naši knjižni polici v dnevni dobi, vedela sem, da so napolnjeni z večletnimi spomini in dosežki. Prvi koraki, prvi rojstni dnevi, prve frizure, zaključki osnovne šole, tekme. Slike božičnega jutra, potovanja z ladjo in letalom. Stran za stranjo slik malih fantkov, ki počnejo vse živo, se igrajo z očkom, kažejo kolačke v svojih ustih in celo, ko so bili šivani na urgenci. In vse skupaj ima eno skupno noto – mene ni na niti eni od njih. Preračunala sem, da bi morala prelistati vsaj sedem teh albumov, da bi prišla do ene slike, na kateri sem tudi jaz. In kaj sem na tej sliki počela? Bila sem v porodnišnici, na postelji in v rokah sem držala novorojenčka.

Kaj se je zgodilo v letih po sliki iz postelje v porodnišnici? Otrok je zrasel – ima nešteto dokazov na fotografijah, kaj pa ženska? Se je tudi sama razvijala? Kaj se je z njo zgodilo?

Zgodilo se je materinstvo, in zgodilo se je njej – MENI – ki me je prisililo, da vedno stojim za fotoaparatom, ne pred njim. Kot mama sem kar na lepem postala družinski aktivist in naredila sliko našega življenja tu in tam. In nikoli v vseh teh letih me ni prešinilo, da medtem ko slikam družinsko življenje, pozabljam slikati svojega.

Seveda imam tudi nekaj svojih selfijev, ampak, resno, na večini se potim po teku v upanju, da bi še koga navdušila, da dvigne svojo rit in začne telovaditi. Nekaj je seveda tudi takšnih, ko sem bila povsem navdušena nad možnostjo, da grem lahko pod tuš in sem se s posušenimi lasmi morala fotografirati čista. Če bi pokukali na moj instagram profil, bi našli slike hrane, hrane in še nekaj hrane (nahraniti moram pet moških ust) raznih vrst za majhne in velike priložnosti, za katere vem, da sem se jih udeležila, ampak slike, da sem bila dejansko tam, nimam. Imam nekaj sončnih vzhodov, zahodov, nevihtnih oblakov in nekaj narave. Našli boste ogromno afnastih fotografij mojih fantov, na različnih športnih dogodkih in očeta ter sinov, kako skupaj počnejo stvari za očete in sinove. Celo fotografije neznancev, ki v javnosti počnejo čudne stvari, katere sem kar morala dokumentirati.

Ampak kar ne boste našli ali ne boste mogli najti v albumih, škatlah s fotografijami ali na raznih spominskih karticah, vrženih v kuhinjske predale, so slike ženske, ki je prav tako tudi mama.

Moja zadnja slika, na kateri ležim sama na soncu in sem videti brezskrbna, brez skremženega obraza in nemirnega »Resno, lahko pohitiš!« je moja slika na plaži z medenih tednov. Ni bilo podmladka, da bi ga slikala med gradnjo peščenih gradov ali tekom stran od bližajočih valov. Tam je bila ženska, preden je postala mama.

To je bilo vsaj 18 let nazaj. In ta podatek pove svoje.

Otroštvo svojih otrok sem preživela za kulisami. Preživela sem ga v kuhinji in pralnici, med belilom in športnimi stadioni, učilnicami in čakalnimi vrstami, trgovinami in čakalnicami. Preživela sem ga tako kot vse mame – starševstvo, načrtovanje, kuhanje, umivanje, stres, vožnje, organizacija, oblikovanje in poskušanje konstruiranja otroštva za svoje otroke, ki bo vredno neverjetnih slik njih samih. In nobene o meni.

Nobene slike o ženski, ki se je odločila in zavzela, da se bo vse to zgodilo. Ne slike mame s čopičem in hlačami za jogo ali prepotenimi hlačami za tek,  ampak ŽENSKE, ki je vse to naredila.

Ko bodo moji sinovi zrasli in ko se bodo spominjali svojega otroštva in iskali sliko mame oziroma ženske, ki je bila njihova mama, kje jo bodo našli?

Danes, ko moja lastna mama, prava baby boom mama, praznuje svoj rojstni dan in je bila moja mama že celih 42 let, se še vedno čudim vsem lekcijam, ki se jih naučim od nje. Ko sem tako skenirala njeno sliko v vlogi mlade mamice, kako je spomladi preprosto počivala na stolu, nje, ki ni bila le v zakulisju mojega otroštva, ampak v centru le-tega, sem se zavedla, da mi je dala neverjetno darilo. Darilo ni le ta slika, ampak lekcija, kako sama sebe naslikam v svoje življenje. In kaj je bistvo tega, da ohraniš sebe na slikah svojega življenja.

Zato sem prosila mojega 11-letnega sina, da me danes fotografira.

»Samo tebe?« je vprašal.

»Ja, samo mene. Ko sedim tukaj, na naši verandi, kjer se me boš nekoč spominjal, da sem rada posedala,« sem odgovorila.

»Zakaj?« me je znova vprašal.

»Ker boš čez 30 let to sliko iskal in želim si, da bi jo lahko našel,« sem odvrnila.

Zato, drage moje mame, ste zdaj na vrsti ve. Postavite se na fotografije vašega življenja. Spredaj in v center. Za vaše otroke.

Melissa L. Fenton

Ocena:
[Skupaj: 7 povprečno: 4.6]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor