Spodbujanje tišine (skrivnost negovanja čustvene odpornosti)

Ena od mnogih prednosti mojega dela, ki mi jo omogočajo tečaji za starše in njihove novorojenčke in malčke, je ta, da mi te skupine ponujajo pravi osebni laboratorij za učenje. Večkrat se zgodi, da se več naučim, kot pa učim.

Nedavno sem ugotovila, da zelo pogosto kakšen element manjka, ko se ukvarjamo s svojimi otroki, predvsem ko izražajo svoje misli ali čustva. In tisto, kar manjka, je tišina. Pa ne tista, ki ločuje ali tista jezna tišina, ampak takšna odprta, dovzetna vrsta tišine, ki daje otrokom čas in prostor, ki ga potrebujejo, da se lahko izražajo. Ravno ti trenutki jim dajejo možnost in dovoljenje, da imajo in predelajo lastne občutke.

Priznavanje občutkov in želja naših otrok je eden od najmočnejših načinov za potrjevanje in povezovanje z njimi. Še vedno pa vse prepogosto otrokom ne ponudimo naslednjega ključnega koraka – tihega trenutka, s katerim se naše priznavanje vsadi vanje, da res občutijo, da sprejemamo to,kako oni nekaj doživljajo. Da bi zgradili zdravo čustveno odpornost, se morajo otroci med vsemi temi čustvi tudi ustaviti, potrebujejo nebesedno potrditev, da se mi počutimo dobro ob njihovih čustvih in da se tako lahko počutijo tudi sami.

Uživati v tej tišini pa je šele tisti težji del. Večina nas čuti silno potrebo, da bi nekaj storili ali rekli – karkoli, da bi zapolnili praznino. Pustiti tem trenutkom, da tečejo sami od sebe, je ravno tako živce parajoče kot pasivno opazovati, kako se višek vode steka iz prepolne kopalne kadi.

Na moje nelagodje s to tišino sem se spomnila po telefonskem pogovoru z novo študentko. Zelo prijetna je v živo, ampak pogovorov po telefonu resnično nima rada. Po kar nekaj mesecih sem se zalotila, kako želim v najinem pogovoru z blebetanjem zapolniti prav vsako tiho sekundo. Nedavno pa sem ugotovila, da je dialog sčasoma začela voditi sama, ko sem bila zmožna v najin pogovor spustiti nekaj tišine.

Ko se spomnim te izkušnje, premišljujem, kaj točno je bil razlog za moje nelagodje v trenutkih tišine in odgovor mi je orosil oči: Mislila bo, da sem dolgočasna. Ne bo se več hotela pogovarjati z mano po telefonu.

Dopuščati tišino je še toliko bolj težavno pri manjših otrocih, predvsem potem, ko so izrazili neko nelagodno misel ali občutek. Na primer, ko so razočarani ali v stiski, potem ko ste jim priznali: »res si si želel, da bi se igrala s teboj. Ni ti bilo všeč, da sem rekla ne.«

Zelo vznemirjujoče je dopuščati tem občutkov, da visijo v zraku in se odvijajo sami od sebe, namesto da bi sledili svojim impulzom in:

Aktivno mirili in tolažili

To največkrat pomeni objemati se ali crkljati, priznavati ali sočustvovati z »moj ubogi dojenček« načinom ali ko kakorkoli drugače preko ljubezni iz otrok vabimo čustva. Ampak resničen in dolgoročno pomemben učinek je takrat, ko jih mirno sprejemamo in smo jim na voljo, ne da bi vsiljevali fizično povezavo.

Odvračali in popravljali

To lahko počnemo tako, da spremenimo temo (»vidiš tisto čudovito novo igračo, s katero se sploh še nisi igral«), s ponujanjem prigrizkov ali nagrad, barantanjem, pregovarjanjem ali prošnjami »če mi daš le nekaj minut, bom takoj spet s tabo.«

Analizirali in svetovali

To je zelo podobno odvračanju in popravljanju, a le pri otrocih, ki niso več malčki. Na primer, vaš otrok je delil z vami svoja boleča čustva o tem, kako je bil prijatelj do njega neprijazen, ampak še preden dokonča svojo zgodbo, mi že skočimo vmes »mislim, da je to storil ker…« ali »se pravi, misliš, da je …« in ponudite svojemu otroku rešitve, kako bi se takšnim situacijam vnaprej izognil. Raziskovanje teh situacij z otroki je vsekakor v pomoč, ampak šele ko smo pustili vmes nekaj tišine in jim pustili, da zadihajo in do konca izrazijo svoje mnenje oziroma prepričanje.

Zavračali ali omiljevali

Sama verjamem, da je ena izmed besed, ki najbolj razveljavijo otrokovo izražanje čustev, besedica »samo«. Na primer, na otrokovo protestiranje ali nelagodje se odzovemo s »pa saj je samo mladiček« ali »otroček te je hotel samo pozdraviti, ko je prišel bliže«. Razumem potrebo po tem, da bi stopili otrokove skrbi s pomočjo omilejvanja le teh, zlasti takrat ko se odraslim ne zdijo razumne. A se ne bi morali v teh primerih postaviti na otrokovo stran? Če se ne bomo mi, kdo se bo? »Tega ne maraš« je vse, kar bi morali reči. In pustiti tišino, da lahko to čustvo preprosto obstaja in se predela.

Impulzivne odzive otrokom ponujamo zato, da bi poskusili rešiti njihove občutke, ko pride do nasprotovanja ali našega lastnega nelagodja. Ker pa smo mi za naše otroke močni odrasli, bi naša nezmožnost spoštovati tišino v otrocih lahko zbudila vtis, da so njihovi občutki nenaravni ali napačni, mogoče celo to, da so naleteli na prevelik problem, da bi se z njim spopadli.

Resnica pa je, da občutki niso ves čas smiselni. Zbudijo se in minejo in ob tem obstaja naravni cikel – začetek, trajanje in konec. Ko naši otroci odraščajo, želimo, da bi to vse razumeli intuitivno, da bi lahko svoja čustva izražali brez nelagodja. In zdaj je čas, da jim dovolimo občutiti vsako fazo občutenja v popolnosti, da bodo razumeli njihov smisel in se bodo iz tega nekaj naučili.

(Zdaj pa bom utihnila in upala, da vmes ne pride preveč tišine.)

Janet Lansbury