Pasti popustljive vzgoje

Način, s katerim starši vzgajamo svoje otroke, je v neposredni zvezi z izgradnjo psihičnih struktur in tipov osebnosti otrok. Že v prvi polovici 20. stoletja je psihoanaliza odraslih prepričljivo pokazala, da so tisti odrasli, ki kot otroci niso dobili dovolj ljubezni, postali nevrotične osebnosti. Nastale so nove smernice – otrokom morate kazati ljubezen – neprestano. Ne travmatizirajte otrok s prikrajševanjem ljubezni!

Pasti popustljive vzgoje
Foto: Spirit-Fire/Flickr

Če je dokazano, da je rezultat nesrečnega otroštva brez ljubezni nesrečna, nevrotična odrasla oseba, mar to ne pomeni, da bo rezultat srečnega otroštva, polnega ljubezni, bila srečna odrasla oseba? Če neizkazovanje ljubezni privede do nevroze, a ni potem točno, da izkazovanje ljubezni privede do zdravo oblikovane osebe? Izhajajoč iz takih predpostavk, za katere bomo pozneje spoznali, da so napačne, je izkazovanje ljubezni postavljeno v center vzgojnega pristopa “ideologije srečnega otroka”.

Z upoštevanjem nasvetov o sodobni vzgoji otrok s ciljem ohranjanja in razvoja otrokovega mentalnega zdravja je staršem postalo najpomembnejše, kako se njihov otrok počuti. Da bi se starš počutil, da je dober starš, se je njegov otrok moral neprestano počutiti ljubljenega in biti srečen. Zato so se starši z omogočanjem samo pozitivnih doživetij in izkušenj pričeli truditi otroke prepričati, da so zelo ljubljeni.

Po nekaj desetletjih take prakse smo se pričeli zavedati, da ni nujno, da bo srečen otrok postal srečen odrasli. Z razočaranjem smo spoznali, da druga formula – srečen otrok, nesrečen odrasli – ni samo verjetna, ampak celo najbolj verjetna. Razvajen otrok in preveč zaščiten otrok sta novi patologiji, rezultata novega pristopa vzgoje. Prvi zraste v patološkega narcisa, drugi pa v pasivno-odvisno osebo.

Razvajeni otroci kljub visoki inteligenci zrastejo v nesocializirane osebnosti, ki ne želijo odrasti, ki so sebične in narcisoidne, ki slabo nadzirajo svoje impulze, so nagnjene k nasilju, kljub svojim talentom nimajo delovnih navad, tako da so neuspešne, in ki zaradi tega dolgo ostanejo v simbiozi s svojimi starši, tudi ko vstopijo v svoje četrto ali peto desetletje.

Za razliko od njih so preveč zaščiteni otroci zelo pasivni, ker o sebi mislijo, da so nesposobni, bojijo se sveta okoli sebe, ki ga doživljajo kot zelo nevarno okolje, zaradi česar so ravno tako v simbiozi s starši ali z dominantnim partnerjem.

Kako to, da ljubezen povzroči motnjo? Ljubezen ne more pokvariti otroka, kvari ga tisto, česar v tem pristopu ni, to pa je discipliniranje. V želji po neprestanem osrečevanju svojih otrok so se starši pričeli izogibati konfliktov, postali so popustljivi.

Danes vemo, da je otrokom v enaki meri potrebno oboje – tako ljubezen kot discipliniranje. Otrok na osnovi tega, da ve, da je ljubljen, gradi pozitivno mnenje o sebi in se zaveda, da je pomembno človeško bitje. Discipliniranje pa je tisto, kar mu omogoča socializacijo in razvijanje lastnih delovnih navad ter spoštovanje prepovedi in mej.

Discipliniranje pomeni spor med otrokovo željo in voljo staršev. To je pravzaprav neizogibni spor med biologijo in sociologijo. Ker je cilj staršev socializirati otroka, so oni tisti, ki morajo v tem sporu prevladati. Permisivna vzgoja je pokazala, kako pogubna je za razvoj otrokove osebnosti in njegovo odraslo usodo. Mi, starši, moramo vedeti, da je naša najpomembnejša naloga otroka pripraviti na samostojno življenje v človeški družbi, tako da lahko sami najdejo svojo srečo, ne pa da jih mi neprestano osrečujemo. Če smo mi neprestano odgovorni za njihovo srečo, potem oni ne koncu ne želijo odrasti in sprejeti odgovornosti.

Tako pravi psihoterapevt dr. Zoran Milivojević. Kaj pa pravite vi?

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor