Kaj storiti, ko otrok trmari?

Šele ko boste razumeli, da otrok ne trmari zato, da vas nervira, da to ni njegov način, da bi se boril proti vam, temveč da brani sebe, svojo celost in da se do zadnjega diha bori s svojimi občutki, ki z močjo tornada besnijo v njem, bo pot ravnanja s trmo zavila daleč stran od obstoječe.

 

Kaj storiti, ko otrok trmari?
Foto: daily sunny

Piše Ana Bešter Bertoncelj

Ko otrok trmari in se morda celo meče po tleh ter uveljavlja svoje, starši večinoma začnete razmišljati, kaj delate narobe oziroma česa ne delate, da se vaš otrok tako »grozno« in »nekulturno« obnaša. Prav nič vam ne pomagajo pogosti komentarji in očitajoči pogledi mimoidočih, ki hočeš nočeš tako izražajo svoj pogled na vzgojo mladih mamic. Vendar vprašajte se drage mame, ali želite odobravanje gospe, ki ste jo verjetno srečale prvič in zadnjič v življenju, ali želite vašemu otroku pomagati in ga sčasoma naučiti, kako ravnati s svojimi čustvi in občutki. Ali to pomeni, da naj mame pustijo, da se njihovi otroci neprestano mečejo po tleh in kričijo na ves glas? Ne. Nikakor.

To pomeni, da morajo mame najprej počistiti s svojimi občutki krivde, ko otrok to dela, ker so v dani situaciji neustrezni in v napoto. To pomeni, da morajo dokončno iz glave odsloviti prepričanje, da mame, ki imajo otroka, ki trmari, ne znajo vzgajati. Namesto tega je skrajni čas, da spoznate in razumete, da se ob konfliktnih situacijah (kakršna ta vsekakor je), zbujajo vaše zgodbe, ki pogosto nimajo zveze s tem, kar otrok dela, ampak so vaša zapuščina, ki prihaja na dan in ovira vaš ustrezen odziv.

Poleg tega je čas, da razumete, da je to razvojna faza otroka, ki je nujno potrebna za to, da se otrok lahko čustveno, duševno in socialno razvije. In da je zelo odvisno, kako bo otrok šel čez to fazo predvsem od tega, ali ga boste v tem njegovem viharju znali najprej slišati, ga podpreti, hkrati pa mu dati oporo in okvir, znotraj katerega se bo ob vas zmogel začutiti, nato pa umiriti oziroma regulirati, kasneje pa samoregulirati.

Kako to storiti? Najprej morate mame v sebi najti trdnost in stabilnost, potem pa otroku omogočiti, da začuti, kar se dogaja v njem, da to lahko doživi z vsako celico svojega telesa, da mu je dovoljeno, da se v njem razbesni nevihta, ki pa ob vaši prisotnosti počasi oslabi in mine.

Neprecenljiva izkušnja, ki je nikakor ne morete dopustiti, če ob otrokovem »izbruhu« začnete s stavki: »To pa ni lepo.«, »To se pa ne spodobi.« Ali tako kot je rekla zadnjič ena gospa: »O trmica mala. Že kar iz navade trmari ali kako?« Starejši ste svoje otroke že vzgojili. Vaše dobre temelje bodo tisti, ki vzgajajo danes, vzeli s seboj, kar pa ni dobro, zastarelo in na trenutke škodljivo, pa upam, da bodo zmogli vsaj delno spremeniti.

Kolumna je bila objavljena tudi v reviji Lady.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 12 povprečno: 4.1]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor