Kritika na neustrezen način trajno poškoduje odnos

Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Piše Maja Koren Kocjančič, spec. psihoterapije in socialna delavka

Kritika

Kritika je v samem bistvu naše mnenje. Izrečemo jo takrat, ko je za nas vedenje druge osebe nesprejemljivo in želimo, da oseba to vedenje spremeni. Torej je »kritiziranje« povezano s čustvom jeze. Saj jezo občutimo takrat, ko želimo, da drugi spremeni svoje vedenje. S kritiko torej postavimo mejo (otroku, partnerju):«Prosim, pospravi umazana oblačila v koš za perilo.« Zelo pomembno pa je na kakšen način to počnemo. Če izražamo kritiko na neustrezen način, trajno poškodujemo odnos in najpomembnejše – otrokovo samospoštovanje. Neustrezne kritike so tiste, ki so podane direktno na osebo in so takšne, ki jih ne moremo spremeniti. »Si neroden!«/ »Koza!«/, »Cmera mala!« /«Si pa res nesramna!« ipd.

Običajno kritike podajamo na takšen način kot so bile podane nam v otroštvu s strani pomembnih oseb. In na treningih asertivnosti ali v terapevtskem procesu pogosto slišim »Sem takšna kot moja mama. Isto počnem svojemu otroku, pa tega nočem, ker se potem počutim krivo. Ko mi nekaj ni všeč, sem najprej tiho, potem pa se mi balon jeze tako napolni, da v nekem momentu poči in kritiziram, obtožujem vsepoprek in s tem rušim vse, kar sem prej gradila…«. In to zavedanje je pomemben trenutek v procesu spremembe. Zavem se, da počnem nekaj, kar ni ustrezno in želim drugače, ker si želim dobrih odnosov in najboljše za svojo družino. In lahko se naučimo drugačnega načina izražanja kritike.

Kaj je s tabo?

Kritike, ki so podane na osebnost otroka, so nedopustne. Len-a/neroden-a/površen-a/poreden-a/požrešen-a/,Tako trmast-a si/, Pa kaj je s tabo!/.

Takšna sporočila otroka razvrednotijo in začne verjeti vanje ter dobiva vse več izkušenj, ki kažejo na to, da ni dobro in smiselno izražati svojega mnenja, svojih želja in čustev, kaj šele delati napak. Ker je potem kritiziran in neslišan.

Na podlagi takih sporočil staršev ali otroku pomembnih oseb (dedki, babice, varuške, stric, teta..), otrok lahko sprejeme odločitve-prepovedi in zapovedi kot so:

• Jaz nisem OK.
• Jaz nisem pomemben-a.
• Moram ugajati.
• Čustev ni dobro izražati.
• Moram biti popoln-a.
• In druge.

Te odločitve nezavedno vodijo mišljenje, čustvovanje in delovanje osebe. Zanjo postanejo prisile, ki jih »mora« izpolnjevati, sicer občuti močno nelagodje, tesnobo, krivdo. Oseba, ki je v otroštvu prejemala takšna sporočila ima v odraslosti težave z reči ne in se boji kritike. Počuti se nesamozavestno in občutek lastne vrednosti pogojuje z izpolnjevanjem pogojev MORAM biti močen, popoln, hiter, natančen … tako se začne truditi, izogibati napakam, ugajati, ugoditi, sicer ne bo ljubljen in sprejet, ker bo sicer spet dobil kritiko, da je POREDEN.