Kako preko faze “ne bom”, ne da bi izgubili živce?

Kako preko faze "ne bom", ne da bi izgubili živce?

Ko otrok pride v fazo NE BOM, to je najpogosteje med drugim in četrtim letom, starš vidi njegovo vedenje kot vedenje, ki ga je treba zatreti, prekiniti, otroka podrediti, ga naučiti, kako naj se obnaša ipd. Vendarle pa v tej razvojni fazi potekajo pomembni procesi, kjer se otrok diferencira, osamosvoji, dobi svojo voljo, meje, moč in svojo avtoriteto. To je tista faza, v kateri otrok postaja on sam, v kateri postaja ločen od nas, tista, kjer se išče in kjer postaja cel. Ko otrok reče meni NE, reče SEBI DA.

Zdaj je čas, da si otroku sparring partner in da mu občasno (kolikor je pač mogoče), omogočiš da ima prostor za ta svoj “ne”. Kaj to pomeni v praksi? Da bo/je naporno. 😅 Ko sem jaz dojela, da je sin v tej fazi in da se zjutraj ne želi obleči, sem si načrtno vzela 10 minut več. To ne pomeni, da sem ga vsak dan zjutraj oblačila 10 minut več, ampak da sva z oblačenjem začela 10 minut prej. Enostavno sem sinu 10 minut prej rekla, naj se začne preoblačit. On je seveda rekel NE. Po nekaj pregovarjanja sem šla urejati svoje stvari in sem čez nekaj minut ponovno poizkusila. Tako sem mu dala možnost, da je po njegovo! Potem sem bila samo z njim in ga spraševala, katero majčko bo oblekel. »Nobene!«, je rekel. Nekajkrat sem ga odzrcalila in mu spet ponudila izbiro. Po enih desetih minutah je rekel: »Ok, se bom pa oblekel«. In se je oblekel sam, kot takrat, ko še ni bil v tej fazi NE. Vedno te možnosti ni, takrat pričakujte upor, kot da mu gre za življenje. Saj mu na nek način gre. V njegovem svetu žrtvuje sebe. Ne imejte občutek krivde, če ne morete biti VEDNO ob njem, ko potrebuje, da se vam upira. Bodite pa vsaj kdaj. In teh 10 minut več na dan, mu na dolgi rok prinaša veliko korist. Ko bo dobil sebe, bo nehal z uporom. Ker se mu ne bo treba več boriti zase, saj se že ima. Ko boste dobili izkušnjo, da na koncu celo sodeluje, če mu date možnost, da se nekaj časa upira in je po njegovo, vam bo šlo naslednjič lažje.

Starš ima torej vedno možnost, da izbere, ali bo otroku pomagal, da jača svoj občutek sebe, ki se pravkar rojeva in občutek videnosti (to lahko naredi z zrcaljenjem, validacijo in empatijo), ali pa bo otroku pomagal, da se sooči s postavljeno mejo, ki se ji bo otrok posledično moral adaptirati (prilagoditi), tako da bo otroka, v primeru čustvenega izbruha, ljubeče poslušal. Otrok v tem procesu potrebuje umirjenega starša, ki bo prepoznal in razumel, kaj se z otrokom dogaja in bo otroku pomagal preiti to fazo čimbolj sprejemajoče in ljubeče.

To je faza, iz katere lahko otrok preide v dobrem letu, lahko pa se v njej zatakne in se tudi kasneje kot odrasel človek bodisi ne zna postaviti zase oziroma se upreti avtoriteti bodisi se neprestano upira oziroma težko sprejme avtoriteto. V obeh primerih bodo njegove odločitve samo na videz avtonomne, saj se bo vedno odločil ali PROTI sebi ali PROTI nekomu drugemu (npr. mami 😅), ne pa ZA sebe, tj. tako kot bi želel sam.

Če ste to fazo že prešle, se ne obremenjujte. Če ne prej, boste imele v puberteti popravni izpit, ko bo faza »ne bom« in faza kontriranja spet prišla naokrog.

Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor