Peremo pleničke

Se še spomnite, ko ste bili tako majhni, da ste nosili pleničke? Najbrž ne. No, mi pa imamo doma eno pleničarko. Blažka je že velika punca in pleničk že nekaj časa ne potrebuje več. Da ne bi slučajno kdo pomislil, da jaz potrebujem pleničke!

O, ne. Jaz znam pridno uporabljati stranišče. Jerneja pa je še mlajša in še nosi pleničke. Ampak naša punca je posebna. Ona ne nosi pleničk, ki bi jih po tem, ko jih polula, vrgli v koš.

Ne, pri nas doma pleničke peremo. Čisto zares. In potem, ko jih operemo, jih obesimo, da se posušijo. Ko so čiste in suhe, jih zložimo in pospravimo v omaro, da so pripravljene na novo previjanje.

Nekatere pleničke so dolgočasne bele, druge pa so ljubko porisane, da Jerneji sploh ni treba nositi hlač čez pleničko, saj so tako simpatične, da bi jih bilo škoda skriti.

Ampak zdi se mi, da so pleničkam pri naši hiši šteti dnevi. Jerneja se je odločila, da ji pleničke niso več všeč, da so ji v napoto in ji ne pašejo na rito. Ko jo želi mama previti, se dere kot nora.

Sedaj se je naučila, da mora povedati oziroma pokazati, ko mora iti na stranišče. Ko se ji zdi da bo lulala, reče: »Luli,« ko pa jo tišči kakat, pa reče, »kak, kak.« Včasih pa kar sama pohiti v kopalnico in privleče na plano kahlico. Zato bo pleničke počasi zamenjala z gatkami.

Sedaj dobi pleničko le še zvečer, preden gre spat. Ampak Jerneja včasih pozabi povedati, da jo tišči na stranišče in takrat se zgodi nesreča in nastane lužica pod njenimi nogami.

Pa to sploh ni katastrofa. Takrat Jernejo preoblečemo, tla pa pobrišemo. Nič strašnega. Se bo že naučila kako in kaj, tako kot smo se vsi. In takrat ji tudi čez noč ne bo več treba nositi pleničk. Oh, je naša punca že velika. In pleničke bodo lahko v kratkem dobile novega uporabnika, ki bo vanje pridno lulal.

Šibam do konca zložit pleničke.

Se beremo.
Škrip-škrap do takrat!