Denar

Blažka pravi, da mama in očka hodita v službo zato, da zaslužita dinarčke. Z dinarčki, pa lahko potem kaj kupimo. Blažka je mnenja, da ga najbolje porabimo, če kupimo sladoled. Ampak jaz bi kupila še marsikaj, če bi imela veliko denarja. No, nič ne rečem, tale Blažkina ideja o sladoledu ni slaba. Tudi kakšna čokolada, pa morda sirček, bi bila vredna svojega denarja.

Morda bi si lahko omislila kakšno novo rutico, ki jih zadnje čase rada nosim in mi prav lepo pristajajo. A dokler nimam niti prebite pare, se za takšnim užitkom lahko le obrišem pod nosom.

Ampak v tem tednu se je zgodilo nekaj zanimivega. Ko sem hodila po pločniku, sem na tleh zagledala nekaj svetlega. Na tleh je bil kovanec. Jupi! Našla sem denar. Ha, Blažka pa pravi, da je potrebno hoditi v službo, da dobiš denar. Jaz pa sem ga našla kar na ulici. Pa se mi ni bilo potrebno nič truditi in nič delati.

Ko sem ga prinesla domov, sem razmišljala, kako bi ga zapravila. Za moj celoten seznam namreč en kovanec še zdaleč ni dovolj. Tako težko se je odločiti. Potem pa sem za nasvet vprašala še moje domače. Jerneja bi ga najraje imela zase. A se nisem strinjala z njo. Ta je moj in ji ga ne dam. No, saj če bom z njim kupila čokolado, ji bom kakšen košček odstopila.

Potem pa je mama predlagala nekaj drugega: »V šparovček ga daj!« mi je svetovala. »In kaj imam potem od tega kovanca, če ga ne zapravim?« mi ni bilo jasno.

Razložila mi je, da naj ga privarčujem, ob priliki dodam še več denarja in ko se ga bo nabralo veliko, si bom lahko privoščila nekaj zares posebnega. Tako bom imela čas da razmislim, kar si zares želim kupiti, hkrati pa ne bom sproti zapravljala denarja za brezvezne malenkosti.

Zelo zanimivo. Poiskali smo šparovček, ki je sedaj le moj. Vanj bom shranjevala kovance. Sedaj se moram le še domisliti, kaj bom kupila s privarčevanim denarjem. Da bom vedela, za kaj varčujem.

Grem razmišljat.

Se beremo.
Škrip-škrap do takrat!