Kolesarski potep

Mamica gre včasih v službo komaj popoldne. Ostali pa odidejo že zjutraj. In takšne dopoldneve imava z mamico samo zase. Včasih samo pospravljava ali likava, včasih greva v trgovino, spet drugič pa si privoščiva kaj zanimivejšega.

Tako sva zadnjič izkoristili dopoldne za izlet. Pa to ne kakršenkoli izlet. Na pot sva se namreč odpravili s kolesom. Mamica ima na kolesu sedež, na katerem se običajno pelje Jerneja, tokrat pa je bil namenjen le meni.

Najprej sva se morali dobro pripraviti. S tem mislim na to, da sva nahrbtnik napolnili s prigrizki. Vanj sva stlačili za vsako en velik sendvič, steklenico limonade in nekaj čokoladnih napolitank. Napolitanke so bile seveda za energijo, za lažje kolesarjenje in ne za sladkanje kar tako. Nato sva se odpravili na pot.

Kolesarili sva med polji in travniki in opazovali drevesa v gozdu. Poslušali sva ptičje petje in skušali prepoznati, katere ptice se oglašajo v krošnjah. Mama mi je razložila, kaj je posejano na kateri njivi, skupaj pa sva skušali našteti čim več načinov, kako lahko te poljske pridelke uporabimo. Na travnikih in ob poljih rastejo zanimive rastline. Nekatere lepo cvetijo in dišijo. Najbolj všeč mi je bil rdeči mak.

Ko sva postali lačni in malo utrujeni, sva se ustavili ob klopci in pomalicali. Skrbno sva pazili, da sva za sabo vse pospravili in pustili naravo čisto. Spočiti in okrepčani sva se počasi odpravili nazaj proti domu. Nazaj grede sva se pomudili še od reki, ki je pomirjujoče žuborela.

Srečali sva ribiča, ki je lovil ribe, a mislim, da tega dne ni imel sreče. Tudi sama nisem videla nobene ribe v reki, sem pa videla toliko več račk. Mama račka je plavala prva, za njo pa še nekaj majhnih račk. Kako zelo so uživale, ko so najprej plavale proti toku, nato pa so se obrnile in pustile, da jih je reka nosila s sabo.

Zabavno jih je bilo opazovati, a mama je rekla, da je čas za odhod domov. Lepo je, ko lahko imaš mamico včasih le zase.

Se beremo.
Škrip-škrap do takrat!