Gozdne počitnice

Meni pravijo, da sem hišna miš, čeprav živim v bloku, potem imam sorodnice, ki živijo na polju in imam celo sestrične, ki živijo v gozdu. Včasih grem k njim na obisk.

Ko sem bila še manjša, me je bilo običajno strah. Drevesa v gozdu so se mi zdela taaaaako velika, metala se dolge temne sence, ki so delale strašljive oblike. Da o zvokih v temnem gozdu, niti ne govorim. Potem pa sem nekoč ostala na počitnicah pri gozdnih miškah.

Priznam, da sem prvi večer imela kar malo domotožja. Nisem bila doma, gozda sem se bala … Tudi kakšna solzica se mi je utrnila. A so me sestrične kar hitro potolažile. Razkazale so mi njihovo domače okolje in predstavile zabavne prijatelje. Poučile se me, kako se imenuje katero drevo, kjer rastejo najokusnejše gobe in katerih se moram izogibati, ker so strupene. Pokazale so mi pravljično jaso, ob robu katere rasejo najbolj slastne gozde jagode, dišeči bezeg in druge dobrote.

Skupaj smo iskale lešnike in jih skrivale pred veveričkami. No ja, tudi previdne smo morale biti, saj so nas lačno gledale nekatere ptice, ko smo skakljale po jasi. A volka, ki sem se ga sama tako bala, v tem gozdu sploh ni bilo. Sestrične gozdne miške pravijo, da volkovi sploh niso tako hudobni, kot jim delajo krivico nekatere pravljice. One se bolj bojijo kakšnega urnega zajčka. Predvsem pa nekaterih ljudi.

Ja, ljudi. Veste, nekateri se v gozdu ne obnašajo lepo. Zelo grdo je, ko v gozdu puščajo smeti. Ne le, da pustijo za sabo prazne plastenke ali papirčke od sendvičev, nekateri pripeljejo v gozd za celo prikolico odpadkov, ker mislijo, da jih tam ne bo nihče videl.

Sploh pa se po gozdu ne bi smeli voziti z avtomobili in motorji. Včasih se celo kdo spomni in ima pravo motoristično dirko med drevesi. Si predstavljate, kako takšno dirjanje prestraši prebivalce gozda?

Včasih se zgodi, da kakšni obiskovalci uničujejo rastline. Pridejo in naberejo gozdne sadeže ali užitne gobe, tiste strupene pa brcajo, namesto da bi jih pustili v miru rasti naprej. Nekateri tudi lomijo veje ali pa z noži ranijo debla dreves. To je zelo nesramno.

Če kdo v godu zakuri ogenj, mora biti skrajno previden. Če se ogenj razširi, lahko nastane velik in nevaren požar, ki pa ne bo uničil le dreves, ampak je lahko usoden tudi za živali, ki živijo v njem.

Vsako leto, konec meseca maja, zato obeležujemo teden gozdov. Da, kar ves teden je posvečen ozaveščanju o pomembnosti gozdov. Pravijo, da so gozdovi pljuča našega planeta, zato je res pomembno, da se naučimo, kako se moramo vesti v gozdu.

Obnašati se je potrebno tako, kot bi bili na obisku. Ne smemo biti glasni, hoditi moramo le po potkah, vse kar prinesemo s sabo, moramo odnesti tudi nazaj iz gozda in ničesar ne smemo uničevati.

Če bomo prijazni do gozda, nas bo nagradil z okusnimi sadeži in če bomo dobro prisluhnili, nas bo razvajal s čudovitimi zvoki. Poskusite. Sprehodite se skozi gozd, dobro opazujte in poslušajte.

Jaz že komaj čakam, da zopet obiščem svoje gozdne sestrične.

Se beremo.

Škrip-škrap do takrat!