Herbarij

To, da imam rada rožice, sem vam zagotovo že povedala. Tiste na gredici ali na okenski polici in tudi ko grem na sprehod, jih rada opazujem. Pa ne le rožice. Tudi druge rastline. In ko pridem domov, veselo razlagam, kakšne rastline sem videla.

»Danes sem ob poti videla čudovito rastlino, ki je imela vijolične cvetove,« sem pripovedovala Blažki. »Je imela svetlo ali temno vijolične cvetove? So bili podobni zvončkom in so viseli ali so bili nanizani ob steblu ali je cvet bil takšen kot regratov, le da vijoličen?« je želela ta izvedeti vse podrobnosti. In tako sva opisovali in ugotavljali, katero rastlino sem opazovala, na koncu pa še vedno nisva bili prepričani, da imava enako v mislih.

»Nujno bi se morala naučiti, kako se katera rastlina imenuje, da bi mi lahko preprosto povedala, da si videla njivsko grabljišče,« je modro ugotovila Blažka. »Ampak kako se naj naučim vseh teh čudnih poimenovanj? Le kdo se je spomnil, da se neka rastlina imenuje njivsko grabljišče?« sem bila negotova. »Že vem! Naredili bomo herbarij!« je bila navdušena Blažka. »Kaj je to herbarij?« mi ni bilo nič jasno. Blažka je obljubila, da mi bo vse pokazala.

Za izdelavo herbarija smo morali najprej na sprehod. O, mi je že všeč. Rada grem na sprehod. Tam smo utrgali po eno rastlino vsake vrste. Kako čudovit šopek je nastal! Ampak ta šopek ne bo za okras. Ko smo prišli domov, smo poiskali časopisni papir in po njem razporedili nabrane rastline. Lepo smo popravili vsak cvet in listek, nato pa pokrili še z enim kosom časopisnega papirja. Nato je ati prinesel najbolj debele knjige, kar jih imamo doma in jih položil na rastline v časopisnem papirju. Bala sem se, da jih bo uničil, on pa mi je razložil, da se bodo na ta način lepo posušile.

Čez nekaj dni smo pogledali, kaj se je zgodilo pod goro knjig. Kako hecne so postale rastline. Bile so ploščate, kot palačinke. Poiskali smo zvezek in na vsako stran prilepili eno rastlino. Mama nam je pomagala in zraven napisala kje in kdaj smo jo našli, predvsem pa, kako se rastlina imenuje. Tudi ona ni poznala vseh rastlin, zato si je pomagala s knjigo. Tako. Sedaj imam neke vrste imenik za rastline. Veliko jih sedaj že poznam po imenu, če pa najdem kdaj še kakšno, ki je še nimamo v zbirki, jo prinesem domov, posušim in dodam v herbarij.

Grem še malo občudovat rožice in se učit njihovih imen.

Se beremo.
Škrip-škrap do takrat!