Samostojni otroci so srečnejši

Montessori metoda vzgoje je nastala na stališču, da če otroku umaknemo vse ovire s poti, če naredimo vse zanj in ga preveč razvadimo, mu iz rok jemljemo nadzor nad lastnim življenjem. Otroka lahko s svojo pretirano ljubeznijo oviramo.

Odlomek iz knjige “Samostojni otroci so srečnejši”, Heidi Maier-Hauser

Prvi dan v vrtcu. Lilijana vse skrbno opazuje in hodi od mize do mize. Namerno nepazljivo in z bliskovito hitrostjo potisne Monikino risbo na tla in jo pohodi. Potem vzame Alanovo voščenko in z njo mimogrede počečka Anino sliko, za katero se je Ana zelo potrudila. Ni minilo niti tri minute, vsi otroci so se začeli paziti Lilijane. Ko se jim začne približevati, začnejo skrivati svoje stvari. Grem proti Lilijani. Iz nosa ji teče.

“Kje imaš robček,” jo vprašam.

“V garderobi!” smrka in hoče, da ji prinesem robček. Primem jo za roko in grem z njo na hodnik, kjer ima obešena oblačila. Po določenem času Lilijana kljubovalno izvleče robček iz žepa in ga vrže pred moja stopala. Ne premaknem se.

“Moraš mi obrisati nos,” mi ukaže.

Oddaljujem se. Lilijana kljubovalno briše nos in vrže umazan robček na tla.

“Umazan papirnati robček se vrže v koš za smeti, ki stoji tam,” ji rečem odločno. Lilijana me pogleda od glave do peta, potem se odloči, da vzame robček in ga vrže v smeti.

Poskušam Lilijano zainteresirati za kakšno igro, peljem jo do mize, kjer sta škarje in papir. Začudena sem, saj spoznam, da škarij ne zna uporabljati. Lilijana me negotovo gleda, zatem udari s škarjami po mizi.

Lilijanina mama jo je začela voziti v vrtec šele z dopolnjenimi šestimi leti, vendar so že po dveh tednih želeli, da jo izpiše, saj vzgojiteljice Lilijane niso mogle obvladati. Otrok tako ni imel nobene možnosti, da bi se prilagodil najbolj enostavnim vsakodnevnim dejavnostim. Pokažem ji, kako se drži škarje, pomagam ji pri enostavni nalogi. Lilijana nima potrpljenja. Čez pol minute vstane in poskuša razrezati Petrin zašiti vzorec. Na srečo se ni zgodilo nič, vendar je Petra jezna. Odločno primem Lilijano za roko in jo pustim samo sedeti za mizo.

Naslednji dan opažam, da je Lilijana zelo nesamostojna in ta veliki primanjkljaj poskuša nadomestiti tako, da neprestano maltretira svoje vrstnike in jih poskuša na kakšren koli način prizadeti.

“Lilijana,” sem ji rekla, “tukaj moraš ostati, dokler ne boš prenehala nadlegovati svoje vrstnike”. Stojim poleg nje toliko časa, da se odloči, da se ne bo premaknila od mize. Cel dan sem na visoki stopnji opreznosti. Ozračje v igralnici je napeto.

V naslednjih tednih poskušam pomagati Lilijani, da bi postala samostojna in presenečena sem, kako hitro opravlja vse postavljene naloge. Glede njene nestrpnosti do vrstnikov jo neprestano in pazljivo opazujem. Po štirih tednih Lilijane ne morem prepoznati. Vse bolj je samostojna in poslušna, vse bolj prepričana vase. Občasno poskuša nagajati kakšnemu otroku in pri tem se tudi zgodi, da ga udari. Vendar pa tako vedenje v nekaj naslednjih dneh poneha. Lilijana postane potrpežljiva in po izrazu na njenem obrazu bi lahko rekla, da tudi zadovoljna. Njena mama je presenečena in, zdi se mi, tudi malce vznemirjena.

Ženska se je odpovedala službi, ki jo je imela rada, da bi lahko bila s svojo družino. Želi razvajati svojega moža in še posebej otroke, da jim odžene vse življenjske neprijetnosti, da je z njimi toliko, kot je lahko. To je smisel njenega življenja, njena življenjska naloga. Lilijanina mama je velikokrat razočarana, ker otroci ne znajo ceniti njene ljubezni in njenega truda in ji tega ne vračajo tako, kot bi si sama želela. Mama smatra, da so njeni otroci razvajeni, sebični in naduti. Vendar pa so to le otroci, mi je rekla. Želi jim olajšati življenje. Samostojnost? Da, tega se lahko naučijo tudi v šoli, mi pojasni. Življenje nas ne razvaja in nam kaže svojo surovo stran, že ko smo otroci. Mama želi paziti na svoje otroke kot na malo vode na dlani in mi prizna, da jim rada streže in da so otroci tako odvisni od nje. “Kaj tukaj ni v redu?” vpraša.