Otrok pa se res ne sme kaznovati, kajne?!
Z vami želim deliti zgodbo 18-letnika.
18-letnik, bister, skozi šolsko obdobje je na račun bistrosti dosegal lepe ocene, ni mu bilo treba vlagati posebnega truda, da bi dosegal soliden uspeh. Zalomilo se je šele na maturi, izpita iz matematike ni opravil s pozitivno oceno. Ne ve, kdaj bo šel opravljat popravni izpit, zgubil je voljo.
Leži doma, zateka se v svet računalniških igric, dnevi so podobni dnevom. Prijatelji so odšli na študij, on ostaja doma in zgublja svojo socialno mrežo.
»Ja, nekega dne se bom na ta popravni prijavil, ampak ne še danes,« tolaži mamo. Jezen je na mamo, ker mu »najeda«, mu teži, ker nekaj hoče od njega. On od nje ne potrebuje ničesar, le poln hladilnik, denar za cigarete in kakšne dobre teniske.
Mama je obupana. Sprašuje se, kam ga bo ta brezvoljnost pripeljala, do kdaj mu bo dajala denar za cigarete.
Ponovila sem ji vprašanje: »Do kdaj mu boste dajali denar za cigarete?«
Tišina, ne ve …
Nikogar ne moremo spreminjati, lahko spremenimo le odnos do njega.
Torej, njegovo vedenje je neučinkovito, mama mora spremeniti odnos do njega. Ne govorimo o kazni, govorimo o posledicah, ki jih mora ta fant na lastni koži občutiti za svoje vedenje. Mama mora prenehati igrati vlogo »Cankarjanske matere«, žrtve, ki jo sin izkorišča.
Konec mora biti privilegijev, konec denarja, konec polnega hladilnika.
Jasno in odločno se morata dogovoriti in zapisati dogovore na spodnja vprašanja:
1. Kdaj je prvi rok za popravni izpit?
2. Kdaj se boš prijavil?
3. Kdaj in kako se boš začel učiti?
Mama mora poskrbeti najprej zase, za svoje psihofizično stanje.
Sama si mora vzeti čas zase in se okrepiti. »Dobra mama« od otroka zahteva, jasno izrazi pričakovanja, in če jih otrok ne uresniči, sledijo posledice.
Omenjena mama je do sedaj že 100-krat govorila o kazni in posledicah, vendar jih ni izpeljala, s sinom se je pogajala. Mama mora zahteve postaviti jasno in glasno, s tonom glasu, z držo telesa, s pogledom, saj misli popolnoma resno.
Če tega ne zmore, naj vadi pred ogledalom, v gozdu, na sprehodu. Prepričana mora biti najprej v sebi, da je to edina prava pot k samostojnosti njenega sina.
Kaj lahko storijo starši danes, da ne bodo imeli odraslih otrok doma in v posteljah sredi belega dne?
1. Starši naj jasno izrazijo pričakovanja do določenega vedenja, dela, šolskih obveznosti, pospravljene sobe … Danes, ne jutri!
Mladostniku ne govorimo, bodi priden, ne govorimo mu, česa naj ne dela, ampak govorimo o tem, kaj naj dela. Pospravljena soba je zame popolnoma nekaj drugega kot za mojo najstnico. Zato ji natančno povem, kaj pričakujem, da bo pospravila. Na kratko.
2. Če nekaj ni opravljeno, sledijo posledice (če ne želite uporabljati besede kazen).
Če otrok ne pospravi igrač, vztrajamo, da jih bo pospravil …, potem se lahko loti druge dejavnosti ali gre k prijatelju.
3. Ko je zadolžitev opravljena oz. vedenje primerno, sledi pohvala. Pomembno pri pohvali je, da opišemo, to kar hvalimo, torej vedenje, dejavnost. Izognemo se besedi priden, ker je preveč splošna.
Vedno govorimo o vedenju, dejanju; obsojamo vedenje, ne otrokove osebnosti (npr. Ti si lump!).
***
Srečujem se z dečkom, ki mi svoje neprilagojeno vedenje opisuje tako: »Jaz sem takšen. Veš, takšen sem bil že v vrtcu. Lump in nagajiv, nesramen. In nobeden mi nič ne more.« Ta deček je vse te »znamkice«, ki so mu jih nalepili odrasli, prevzel za svoje, za dokončne. In on se mora obnašati v skladu s temi oznakami (nalepkami). Okolica to od njega pričakuje.
Vedno pogosteje opažam, da starši trpijo, ko bi morali vztrajati pri posledicah oz. kaznih. Ne vzdržijo nesrečnega pogleda svojega otroka. Vendar je kazen učinkovita le takrat, ko jo otrok občuti kot nelagodje. Naloga staršev pa je, da otrokovo nelagodje sprejmejo in vztrajajo pri dogovorih.
***
Pred kratkim sem se srečala z mamo, ki je bila v vlogi »zobne miške«. Saj poznate: zobek je izpadel in miška je prinesla evrčke. Deček je dobil evrčke, vendar je bil razočaran, ker jih je bilo premalo. Mama mu je hitro dodala še nekaj denarja, ker ni zmogla prenesti, da je otrok razočaran.
Pa vendar je to del življenja, sprijaznjenje s tem, da miška lahko da le toliko evrčkov, bi bila lahko zanj zelo primerna izkušnja, kako čustveno stanje razočaranja predelati. Pa mu ni bilo omogočeno.
»Saj vendar nimamo otrok zato, da bi bili nesrečni,« pravijo mnogi starši.
Dr. Zoran Milivojevič, psihoterapevt, pravi:
»Cilj staršev bi moral biti, da pripravijo svoje otroke k odraslosti, to pomeni, da mu pomagajo, da postane odgovorna in samostojna oseba, in ko pride čas, mu naj dovolijo, da gre svojo pot. Veliko staršev, žal, ni usmerjenih k temu cilju, ampak je njihov cilj, da bi bil njihov otrok srečen in ljubljen. Oni vidijo svojo vlogo v tem, da mu ugajajo in da mu pomagajo tako, da ga vodijo skozi življenje. Na ta način ohranjajo odraslega sina oziroma hčer v vlogi otroka.«
Neva Strel Pletikos, diplomirana pedagoginja in profesorica sociologije, specializantka psihoterapevtske smeri Transakcijska analiza, asistentka na Pedagoški fakulteti v Kopru, NLP Coach, praktik s področja Teorije izbire in že več kot 30 let tudi svetovalna delavka na osnovni šoli.
V okviru Centra za osebno rast nudita individualna svetovanja za starše, otroke in učitelje in športnike. Organizirata izobraževanja za učitelje in starše.
Več informacij na cor.si, ali pišete na info@cor.si.
- Je kazen učinkovita? - 2. 12. 2022
- Kako ohranimo stik z najstnikom? - 2. 12. 2022
- Pri nas doma se ne pogovarjamo - 25. 5. 2022