Doma zna, v šoli ne zna

Krivdo zvalimo na učiteljico, saj otrok zatrjuje, da so bila vprašanja pretežka in se ni spomnil vsega. V razredu je bil hrup, ki ga je motil pri odgovarjanju. Za nameček pa je tudi učiteljica zelo stroga. Ali pa zaključimo, da se otrok pač ni dovolj učil in bo potrebno več učenja.

Vse to je (lahko) res, vendar ključno pri tem je, da ustno spraševanje doma ali v šoli ni enako. Doma otroka sprašuje mama (ali oče), znana oseba, s katero ima osebni odnos. V šoli sprašuje učiteljica, ki je sicer znana oseba, vendar v otroku lahko zbuja občutke treme, strahu, nezaupanja…

Mama postavlja vprašanja sproščeno, če se zatakne, pomaga z namigi. Počaka na odgovor. Učiteljica postavi vprašanje in odgovor zahteva v nekaj sekundah, saj mora izprašati še dva učenca. Mama postavi 10 vprašanj, učiteljica samo 3 – ravno tista, na katera odgovora ne zna natančno.

Okolje, v katerem otroka preverjamo za ustno spraševanje, ni enako. Otrok se doma počuti veliko bolj sproščeno kot v šoli. Doma ga sprašuje samo mama (ali oče), torej ena oseba, v šoli sprašuje učiteljica s publiko (razred). Stopiti pred ostale sošolce, za marsikaterega otroka ni enostavno in namesto, da bi se posvetil vprašanjem/odgovorom, je ves fokus na tremi. Lahko govorimo o učnih blokadah, ki preprečijo, da uspešno izpelje ustno ocenjevanje.

Kako se je učil? Lažni občutki znanja so lahko tisti, ki dajo otroku občutek, da zna, čeprav ne zna dovolj. Je znal izluščiti bistvo snovi, se je naučil »pravo« snov, se je učil na pamet, je poskrbel za odmore? Itd.
Ni namreč pomembna količina časa učenja, ampak kakovost učenja. Kakšne metode je uporabil,da bi si snov čim bolj zapomnil? Učenje na pamet povzroči, da pojme, definicije … zameša.

Spraševanje doma ni enako spraševanju v šoli. V zgornjem primeru je potrebno raziskati, kaj je v ozadju, da otrok doma vse zna, v šoli pa nič.