Nič več nosečka Nina

Gledam v tla in z nogo rišem vzorčke, sramežljivo te pogledam v oči in rečem,

Živjo.

Ja, prav res me je kar malo sram. Minili so že trije meseci in, iskreno povedano, nimam občutka za čas. Zdi se mi, kot bi pred enim tednom zadnjič fotografirala svoj trebušček in ne toliko, kot jih je v resnici.

In tako sedim poleg male zaspanke in razmišljam. Bližata se dva za nas pomembna datuma. Čez en teden bo naša Ela praznovala 3 mini svečko in z dopolnjenim tretjim mesecem odnesla nekoliko več maminih skrbi kot jih je bilo prisotnih do sedaj, obenem pa dva dni kasneje prižigamo svečko našemu angelčku, ki nas je zapustil na ta datum pred enim letom.

Če bi rekla, da so občutki le pozitivni, bi bilo vsem jasno, da lažem. A vseeno pozitiva prevladuje, saj je naša mavrica Ela absolutno nekaj posebnega.

No, pa da ne bom prehitevala, se vrnimo na začetek.

Ela

V petek, 23.6., sem se proti večeru zabavala z možem in hčerko pred spanjem in že takrat čutila, da me nekaj v hrbtu zateguje/ščipa. Nisem bila nekaj hudo pozorna na vse skupaj, saj vsaka mamica ali nosečka ve, da v času nosečnosti lahko čutiš tisoč in eno stvar, pa ne pomeni nič drugega, kot da smo pač … noseče. In tako smo se igrali dalje, le da sem pazila na premikanje in bila nasploh malce bolj pazljiva. Ura je bila že precej, zato sta se mož in hči spravila spat, sama pa sem se lotila še nekaj malega pospravljanja. Malce pred tem sva z možem še uredila nekaj papirjev, ki jih bo potreboval po porodu, saj se je datum napovedanega carskega reza že hudo bližal in seveda sem želela imeti vse pripravljeno.

Okoli enajste ure zvečer sem se odločila, da je skrajni čas za počitek in se spravila v posteljo. Ko sem tako ležala, sem opazila, da ne glede na to, kako se uležem, mi trebuh zateguje. In kar tako iz dolgčasa sem odprla aplikacijo za spremljanje popadkov. Ker mi niti na pamet ni padlo, da bi se lahko kaj začelo pred določenim datumom. Nekaj časa kasneje pogledam statistiko in ugotovim, da že dobro uro spremljam popadke, ki v povprečju prihajajo na deset minut, ura pa je bila pol enih zjutraj. Ker vem, da se mož včasih takoj po bujenju obrne in spi dalje, sem ga kar zbudila in mu povedala, da bom poklicala v Ljubljano za napotke.

Vzela sem telefon in se umaknila v dnevno sobo, da ne bi zbudila moje princeske. Seveda, gremo v avto in proti Ljubljani. Prepričala sem se, da imam vse, kar potrebujem, mož pa je prosil svojo mami, da bo popazila na vnučko, če se slučajno zbudi. Seveda je bil prepričan, da kmalu po pregledu prideva domov, meni pa se je zdelo, da noseča ne bom več stopila v naše domovanje.

Na poti sva se pogovarjala o tem, kaj se bo zgodilo oziroma kaj lahko pričakujeva. Vožnja je popadke seveda samo še spodbudila in čutila sem jih močneje kot prej. Absolutno ne bom šla več domov z otročkom v trebuščku, ampak v naročju. Torek se je tako ali tako bližal in sigurno ne bodo papirjev pisali dvakrat, ker bi bil to čisti nesmisel.

Pogovor o tem, kaj se bo zgodilo, pa sva načela s »kaj potem, bo Ela?«. Ja, vsi so bili prepričani, da imava ime že izbrano kot prvič in ga samo ne bi rada delila do poroda. Ampak tokrat res ni bilo tako. Res da sva imela za pogovor o tem veliko manj časa, a vseeno sva se hotela prepričati, da ji bova nadela res takšno ime, kot si ga zasluži. Iskala sva kratko ime, močno in z povsem svojo začetnico, ker se mi to zdi popoln začetek individualnosti novega bitja. In le nekaj malega pred porodom sva se oba nekako ustavila in vedno vračala k imenu Ela. Mož k krajši različici, meni čudovito zveni Eleanor. Pomembno dejstvo je, da je otrok rojen na slovenskih tleh in je zato ime Ela bolj smiselno, obenem pa še vedno uporabno tudi v tujini. In tako je bilo odločeno sredi noči nekje na dolenjski avtocesti proti Ljubljani – najina druga punčka bo Ela, nikoli pa si ne bi mislila, da bo Ela z nami že tako kmalu.

Kar na lepem mi je postalo hudo, v poplavi misli in čustev sem pozabila poljubiti hčerko, preden sva šla od doma. Ah, punca moja, bodi pridna teh nekaj dni, pogrešala te bom. (In ne, niti sanjalo se mi ni, kako zelo.)

Prispela sva v Ljubljano in seveda je bilo takoj jasno, da ostajam notri. Tako, to je to. Glede na prvo izkušnjo se tokrat ne bomo pogovarjali, kako in kaj. Dokler ni nujno, tako ostajam v porodni sobi in čakam na jutro, ko bodo operacijska in osebje prosti za rojstvo naše punčke. Ampak ne, ona ni dovolila izbirati datuma, še manj dovolila izbiro ure in tako so se v slabe pol ure popadki s 6-7 minut stopnjevali na 3-4 minute. Ko je zdravnica dobila to informacijo, je prihitela k nam in odločila, da gremo v akcijo. To je to. Pogledala sem moža in vedela v tistem trenutku, da bo naslednjič, ko se vidiva, vse drugače. Nekaj priprav v porodni in nato sprehod do operacijske.

Prav zanimivo je bilo videti, kjer so me vozili prvič, ko nisem bila sposobna niti prsta dvigniti sama, ker je bila operacija nujna. Tokrat sem to pot kar sama prehodila in se usedla na operacijsko posteljo. Prišla je anesteziologinja in sledile so še preostale priprave. Asistentka me je prijela za roke in igla je šla v hrbet. Naj se sliši grozno, v resnici občutek ni prav nič grozen. Kar je sledilo, pa je bilo, no, precej drugače, kot sem si predstavljala. Stvari, katere sem mislila, da mi bodo povzročale težave, sploh niso bile prisotne. Želela sem ostati budna, ampak v tistem trenutku bi mi bilo že skoraj malce žal.

Nekaj minut po začetku sem dobila občutek, da se izgubljam, dogovorjene smo bile, da bom povedala, če pride do težav, no, nisem zmogla. Bila sem tiho in samo oči so mi begale sem ter tja, ker sem sama pri sebi začutila rahlo paniko. Anesteziologinja je to opazila in takoj zadevo popravila, postalo mi je rahlo hladneje in veliko bolj znosno. Še vedno pa je bil občutek zaradi vsega dogajanja prav grozljiv. In potem ob 4:48 slišim »Evo jo, punčko.« in anesteziologinja pravi »joj, sej sploh nič ne vidite« in babica je vreščečo štručko še malce privzdignila, da sem jo lahko videla. Takrat sem si rekla – evo, to je to, še do konca uredijo in najhuje je za mano. Punčka se je malce pomirila, prinesle so jo k meni, da sva se ena druge z lički dotaknili in jo nato odnesli na tehtanje in vse ostalo k očku.

Kirurginja se je obrnila k meni in mi povedala, da je stena maternice zelo tanka in bi na mojem mestu ostala pri tem, kar imam in da naj ne skrbim, da je vseeno vse v redu. Kmalu je končala in že sem se znašla na hodniku, kjer sem poleg sebe dobila svojo punčko in kjer naju je čakal naš oči. Poslovili smo se, on je šel domov, midve pa na intenzivni oddelek. Ko so punčko pripeljale nazaj k meni, se je takoj podojila (prav presenečena sem bila kako enostavno je bilo, spinalna anestezija je res odlična prednost s tega vidika).

Porodnišnica

Intenzivni oddelek je v poletni vročini balzam. Občasen dež pa še bolj.

Bilo je 24.6. zjutraj, spati seveda nisem mogla, zato sem le zatisnila oči in poslušala vse, kar se okoli mene dogaja. Bila sem utrujena, zaspana, srečna in v strahu, kaj bo prineslo okrevanje. In strah je bil še kako na mestu. Res da ni prišlo do zapletov, ampak vseeno, tokrat se je vstajanje in vse drugo zdelo veliko težje.

Poleg vsega sem imela težave s požiranjem in pretiranim nabiranjem sluzi. Nisem si niti drznila, da bi kašljala, ker me je bilo pošteno strah. Ampak enkrat ne bilo dovolj in z grozo sem se držala za brazgotino in globoko kašljala. Ampak vse to kasneje.

Prvi dan na intenzivni so bili obiski dovoljeni le partnerju in vesela sem, da se je vrnil k meni. Seveda ves vesel in skupaj sva obujala spomine na prvi obisk po prvem porodu, ko sem bila na drugi strani oddelka ob steni. Naslednji dan pa je k meni prišla še moja velika punca, slišala sem njene glasove in korakanje po hodniku »kje je moja mamica«, da sem jokala, še preden je stopila v sobo. In ko je prišla, nisem mogla verjeti svojim očem. Kako velika je? Je minil en dan ali en mesec, kar sem jo zadnjič objela. Ah, punča moja. In kako je bila srečna, ko je zagledala svojo sestrico »živjo, jaz sem Tia, mickena jeeee«.

Ela je seveda sestrici prinesla darilce, igračo rešilca, katerega sirena nenormalno vpije, kar malo mi je bilo hudo za moji cimri, da sta poslušali vpitje sirene in cviljenje naše velike pošasti, ampak čez dve leti bosta vse razumeli. Ko sta odšla, mi je bilo še nekaj časa lepo, potem pa so me objele negativne misli. Hudo mi je bilo, da smo tako daleč in da bomo vsaj še dva dni takole. Po carskem rezu seveda ostaneš v porodnišnici 0+3 dni, torej 4 in minili sta šele dve tretjini drugega dneva.

Vročina nas je prav ubijala. Drugi dan se mi zdi, da je bilo še najhuje. In obenem je bilo takšno tudi moje počutje. Na začetku sem rabila nekaj časa, da sem se spomnila vseh pravilnih prijemov, potem pa je kar lepo steklo in tudi previjanje male ritke je šlo prav lepo. Moje počutje pa vedno slabše. In končno je bil čas obiskov.

Malce sta zamujala, saj je bilo treba punco spraviti pokonci in priti k mami s polnim želodčkom. Seveda je očka vse uredil tako kot je treba, da nista imela kasneje težav. In tokrat sem se zlomila. Za to je poskrbela kri na moji pižami ravno v višini brazgotine. In zaradi kašlja sem bila prepričana, da se je odprla rana, ker krvi ni bilo malo. Odhitela sem v kopalnico in na srečo ugotovila, da kri prihaja iz ene od pikic, kamor sem dobila injekcijo proti strjevanju krvi. Zato je tudi kar teklo in teklo. Sestro sem prosila za obliž in celo ta ni uspešno zadržal količine krvi, kasneje smo ga še zamenjale in pustila mi je še kakšnega za rezervo, ampak na srečo ni bilo potrebno.

Tisti dan in noč sta bila najbolj grozna od vseh. Edino, kar me je navdajalo s srečo, je bilo dejstvo, da je moja punca polno dojena in je izgubila le nekaj malega gramov, zato sem vedela, da odhod domov ne bo prestavljen.

Tretji dan zjutraj je imela moja punčka ob viziti 2935 g in 49 cm. Odlično.

Vizita za mamice takrat pa je bila zame čisto presenečenje. Zdravnica me je pregledala, povprašala, kako gre, če je dojenje uspešno in če imam kakšne težave. Zaradi precej polnih zalog mleka sem dobila sprej za sproščanje in za konec me je vprašala »kaj pol, počakava al greva?« in nasmeh se mi je raztegnil kolikor široko se je lahko. To je to. Obe sva super. Obe greva domov. Samo odpustnici dobiva in to je to. Temu se iskreno reče sreča.

Vedela pa sem natančno, kako se počutita moji cimri, obe prvič mamici. Zato sem svojo srečo prikrila, kolikor se je dalo. In ko je prišel čas za kosilo, se mi je zdelo, da je ena od punc podlegla čustvom in hormonom ravno tako, kot jaz po prvem porodu. Nisem imela srca, da bi jo pustila, zato sem šla do nje in ji pojasnila, da ni prav nič narobe, če ji je hudo. Nič ni narobe, če dojenje ne steče in, ja, boli. Ampak vse mine in ko bo jutri odšla domov, bo življenje že veliko lepše in lažje. Ponudila sem ji robčke in jo pustila počivati z njeno malo princesko.

Ja, prav nič enostavnega niso dnevi po porodu. Vsaj za večino ne. Ampak tudi to mine.

In tako sem pojedla kosilo, pripravila sebe in čakala na prevoz domov. In tako smo odšli. Vožnja v avtomobilu, groza. Prvič ni bilo prav nič hudega in tudi hoja po stopnicah je bila prav enostavna. Zato mi ni bilo jasno, zakaj vsi skačejo okoli mene, tokrat pa popolnoma druga zgodba.

Doma

Ampak dobro, tako pač je. Ko so prispeli še moji najožji, pa je prvič doma prišel čas za dojenje in od hudega so se mi ulile solze. Hudo mi je bilo, ker so to videli prav vsi okoli nas, ampak tudi to je del vsega skupaj. Ja, mala je res zelo pogosto jedla in bolelo je. Bilo je skoraj nevzdržno. Imela sem neverjetno srečo, da sta me skrbna mož in mami oba konkretno podprla in iskala rešitve, kako bi mi vse skupaj olajšala in da mi je tašča priskrbela vedno sveže kuhan kompot in skrbela za mojo stalno hidracijo. In kadar bi že skoraj odnehala, je bila ob meni izjemna prijateljica Veronika, ki me je poznala šele za čas teh nekaj mesecev nosečnosti, ampak se je poleg zaključevanja svoje nosečnosti posvetila še meni in mi bila v oporo s svojimi nasveti in znanjem.

In tako so nam minevali izredno pestri dnevi in še vedno minevajo. Naša punčka pridno raste, še vedno je polno dojena in na mojo srečo še (trkam) popolnoma zdrava.

Sestrica se sooča s svojo stisko ob prihodu nove članice na svoj način. Ne rečem, da je enostavno, nikakor. Ampak lahko bi bilo tudi bolj hudo, saj ne glede na njeno nagajivost še vedno v ospredje prihaja ljubezen do dojenčice in v takšnih trenutkih jih je prav lepo opazovati.

Upam, da niste preveč jezni name zaradi tega, ker se z zaključkom javljam tako pozno, ampak, roko na srce, šele s tem tednom se nekako vračam na računalnik in počasi se nam tudi družinski ritem sestavlja.

Hvala, ker ste bili skozi to izkušnjo z mano in upam, da so vam bili ali vam še bodo zapisi vsaj nekoliko v pomoč.