Naj bo otrokovo učenje pospešeno, enostavno in tudi radovedno

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Naj bo otrokovo učenje pospešeno, enostavno in tudi radovedno

Piše Lea Čerin, univ. dipl. pedagoginja, svetovalka in mentorica za uspešno učenje 

Še vedno razmišljamo o tem, kako je lahko učenje S.U.P.E.R.

S – SPROŠČENO , U – UČINKOVITO, v nadaljevanju pa vam bomo predstavili  pomene inicialk P – POSPEŠENO, E – ENOSTAVNO, R – RADOVEDNO

Pospešeno

Pogosto me starši sprašujejo, kako lahko otrok zmore popolne koncentracije v igri z lego kockami ali gledanju risank, ne zmore pa dovolj hitrega reševanja matematične naloge (govorimo o povprečnem šolarju, ki nima posebnih težav z učenjem).
V čem je skrivnost in zakaj takšna razlika med tema dvema dejavnostma?

V igro z lego kockami je otrok osebno vpleten, jo doživlja z vsemi svojimi čutili. Je ustvarjalen, idejo prenese v realnost in izdelek je lahko viden, zadovoljstvo je nepopisno (spomnite se, kolikokrat je otrok prinesel določen izdelek z velikim žarom v očeh).
Risanke so narejene tako, da vključujejo veliko akcije, barve, zanimive karakterje … in kot film/telefon/fb priklene odraslega na stol, tako risanka pritegne otroka, da le stežka odmakne pogled. Takrat ne sliši, ne vidi in zaman mu iz sosednje sobe prigovarjamo, da bo televizijo potrebno ugasniti in narediti domačo nalogo … obveznost, dolžnost … »zakaj le, če sem znal vse račune že v šoli?«

Prehod in preklop iz zanimive dejavnosti v nezanimivo, je lahko za otroka težak. Tu so pomembni dogovori med družinskimi člani in vzpostavitev določene rutine, ki lahko vodi k učnim in delovnim navadam.

Kadar opazimo, da ima otrok težave s koncentracijo in daljšega učenja ne zmore, ga naučimo uporabe odmorov.

Kljub temu, da je koncentracija pri igri daljša, je koncentracija za učenje med 20 – 30 minut, nekateri učenci pravijo, da zmorejo popolnega fokusa tudi 40 minut.

Po tem jim začnejo misli begati, pogledujejo skozi okno, na uro … in to je znak za odmor. Pri nekaterih otrocih z nizko stopnjo pozornosti, je čas fokusa še nižji. Po določenem času koncentracija pade in takrat je bolje prekiniti in narediti učinkovit odmor.

Izmenjavanje aktivnega učenja in aktivnega odmora je ključno za uspešno učenje.

Aktivno učenje ne pomeni le branja in ponavljanja učne snovi, ampak uporabo aktivnih tehnik učenja. Koristne so predvsem tiste, ki spodbujajo povezovanje in delovanje obeh možganskih polovic (mnemotehnike).

Če je otrok naučen klasičnih strategij učenja, kot so izpisovanje, podčrtavanje, miselni vzorci, lahko mnemotehnike vključi v svoj dosedanji način učenja.

Aktivni odmor pa naj predstavlja odklop od trenutne učne snovi. Med odmorom ga ne sprašujemo kaj se je naučil in kaj se še bo učil, ampak mu ponudimo priložnost za miselni odklop (otrok lahko izkoristi odmor za poslušanje glasbe, branje knjige, pogovor z vami, sprehod s psom, pospravljanje posode iz stroja ipd.).

Struktura pospešenega učenja: aktivno učenje – aktivni odmor – aktivno učenje – aktivni odmor – aktivno učenje …

Enostavno

Z vami delim nekaj mojega razmišljanja. Vzemite tisto, kar vam je blizu …

Zakaj bi komplicirali? Se sliši klišejsko? Nemogoče? Kaj naredite, ko se počutite ujeti v sistem, vzorce, pravila, … in vas obveznosti, ki vam trenutno niso ljube, spravljajo v stisko? Se vprašamo, kolikokrat se naši otroci počutijo tako? Kaj v tem primeru naredimo odrasli, kaj naredijo otroci?

Kaj naredimo/naredijo, ko je učenje ‘nujno’ … ker vemo (pa v resnici ne vemo), kam bo pripeljalo ne-učenje, … ko je domača naloga ‘obvezna’ (ko zahtevamo, da je narejena, ne glede na količino in čas), … ko je otrokova glava že polna podatkov in vanjo nič več ne gre, jutri pa je test…?

Smo utrujeni od službe? So otroci utrujeni od šole? Včasih ja, včasih ne.
Imamo vsak dan še domače delo za službo? Včasih ja, včasih ne.
Imajo otroci vsak dan domače delo za šolo? Ja (čeprav upam, da ne).

Kajti … če ni naloge, je učenje, če ni učenja, je govorni nastop, če ni govornega nastopa, je plakat, če ni plakata, je … »dajva ponoviti od včeraj, da ne boš pozabil-a«.

In ko pridejo počitnice … uči se, da ne pozabiš.

Otroke nezavedno spreminjamo v robote in avtomatiziramo njihovo vedenje. Ali sploh še znamo ceniti, kar je izven povprečnega? Vsak otrok je Č U D O V I T.

Ustavimo se. Poglejmo naše otroke, vsakega po vrsti. Kaj so njihovi talenti, v čem so dobri, odlični, posebni? Kaj nas pri njih še posebej navdušuje?

Povejte jim. Napišite jim pismo, večkrat.

Je dobil slabo oceno? Ocena je le informacija, povratna informacija, ki lahko pove, na kateri točki je moje trenutno znanje in kaj moram še narediti, da ga izboljšam.
Ali to želi, ali ve kako? Potrebuje pri tem pomoč ali zmore sam?

Kako vnesti enostavnost v učenje doma?
Določimo prioritete, dogovor in po potrebi prilagajajmo trenutni situaciji. Je pomembno narediti še dva računa, da bo naloga popolna? Lahko kasneje? Lahko.

Je danes otrokov odličen dan za učenje? Izkoristimo ga. Zanimajmo se za otrokovo učno snov, skupaj iščimo povezave z vsakdanjim življenjem. Je ne najdemo vedno? Ne obremenjujmo se. Sprašujmo jih, kaj o snovi že poznajo, so slišali, videli … jim je popolnoma nova? Jo lahko s čim povežejo?

Ko spozna osnovo, lahko gre v podrobnosti.
Ko otrok pogleda vnaprej celotno poglavje v učbeniku (zelo priporočljivo!), si gradi sliko. Umešča v svoj zaznavni sistem. Postane pozoren na znano in neznano.
Si nariše miselni vzorec z naslovi in podnaslovi ter natančno ve, kam je umeščena določena učna snov. Predstavlja mu kompas, kje je in kam gre 

Želite biti na tekočem z učno snovjo otroka, pa nimate vsak dan časa ali želje pregledovati zvezkov?
Ko začnejo z novim poglavjem, si skupaj oglejta vsebino. Pogovarjajmo se z otrokom ali smo se tudi mi učili isto, se oni učijo še kaj več/manj, smo lahko naučeno uporabili v življenju … Pokažimo zanimanje za učenje, saj smo mi prvi zgled otroku. In brez skrbi, otrok bo sam povedal, kdaj nas ne potrebuje več pri učenju ali pa želi, da se o šoli pogovarja z drugim staršem.

Se mu ne ljubi? Dovolimo in sporočimo otroku, da je tudi ta občutek v redu.
Je jezen, ker ima ogromno domače naloge? Dovolimo, da izrazi to jezo, v naši prisotnosti se bo naučil konstruktivnega izražanja čustev. V varnem okolju. Potem pa mu pomagajmo prebroditi prvi korak »začeti se učiti«.

Najdimo svojo starševsko moč in pomagajmo otrokom obdržati/najti njihovo.

Danes vas povabim, da usmerimo naše razmišljanje v »čemur dajem fokus, to raste«.

Radovedno

Kako se učenja loti večina otrok?

Pripravijo učbenik, odprejo na strani, kar so se nameravali učiti in berejo. Preberejo celotno snov ali po odstavkih, ponovijo (enkrat, dvakrat, trikrat …), ko menijo, da znajo dovolj, gredo k staršem, da jim le-ti postavijo nekaj vprašanj.

Starši pa imamo pogosto detektor za neprava vprašanja. Otroku postavimo ravno tisto vprašanje, na katerega ne zna odgovoriti. Rezultat: ne znaš dovolj, pojdi se še malo učiti.

Problem? Ne, če pozna in prakticira tehnike učenja. Da, če jih ne uporablja, ker jih ne pozna. V tem primeru bo učinek enak … branje, ponavljanje.

Da bi se temu izognili, mora otrok spoznati čim več tehnik učenja. Zavedajmo se, da ima vsak otrok lahko svoj način učenja. Pozorni smo na to, da z besedilom NEKAJ naredi, saj branje učne snovi ni enako branju knjige!

Pri branju učne snovi naj ima v rokah svinčnik/barvice in list papirja ali post-it listke. Otrok je (so)ustvarjalec učnega procesa. Četudi mu je dejansko dovolj samo branje (enkrat do dvakrat) in meni, da izpisovanja ne potrebuje (kar potrjujejo dobre ocene in znanje), je koristno, da občasno učno snov naredi s pomočjo izpisovanja (metode, ki jih pri tem lahko uporabi so različne: alineje, ključne besede, miselni vzorec, risanje, izdelava kartic, uporaba zgodbic, post-it listki ipd.). Tako otroku pokažemo, da učenje ni le branje, saj bo samo branje v višjih razredih OŠ in SŠ premalo.

Kako je lahko strukturiran učni proces, ko se otrok uči sam?
Določi učno snov, ki jo želi predelati. Pregleda naslove in podnaslove. Hitro preleti. Nato se loti branja, celotnega besedila ali po odstavkih. Po tem sledi uporaba tehnik. Več kot jih pozna, večji nabor izbire ima.

Po branju učne snovi, ga naučimo, da se vpraša – katero orodje lahko uporabim, da si čim lažje in hitreje zapomnim?

Pogosto naj se vpraša, kaj pri učenju deluje in kaj ne? Ko v roke dobi vrnjen test, ni dovolj le pogled na oceno, seštevanje točk in poprava. Kako je prišel do določene ocene? Je bilo učenje dobro/slabo načrtovano, mu je ustrezala učilnica, je bil test v zgodnjih/poznih urah pouka, ga je/ni izdala trema, je bil površen ali natančen pri branju vprašanj/navodil, … kaj lahko prenese v naslednje ocenjevanje in kaj bi bilo smiselno popraviti?

Učenje je tudi preizkušanje različnih metod in strategij ter ugotavljanje katera mi trenutno najbolj ustreza.

Samoregulacija učenja je veščina, ki lahko otroku pomaga, da prevzame odgovornost in nadzor nad svojim učenjem. Je proces, ki se ne zgodi iz danes na jutri, ampak je potreben čas, vztrajnost in začetno vodenje.

Radovednost, kot pojmujem še zadnjo črko besedice s.u.p.e.r., je tista, ki naj bi spodbujala razmišljanje o učenju – kako biti bolj učinkovit, kako si učenje popestriti, kaj želim doseči v enem mesecu, šolskem letu, … kaj sem sposoben doseči v eni uri učenja, v naslednjem tednu, mesecu, letu…

Učenje je treniranje, prilagodimo ga otrokovim željam, ciljem in uskladimo naša in njegova pričakovanja.

Lea Cerin

Lea Cerin

Sem žena in mama trem deklicam ter ustanoviteljica Rumene hiške. Otrokom in staršem svetujem pri učenju, da bo le-to učinkovito in zabavno. Vsak otrok ima svoj naravni način učenja. Če ga pri učenju upošteva, je le-to bolj uspešno. Če so otroci pri učenju bolj uspešni, pa so tudi bolj zadovoljni sami s seboj. Cilj Rumene hiške je otroke naučiti predvsem samostojnega učenja, na sebi lasten in zabaven način.
Lea Cerin
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Lea Cerin

Lea Cerin

Sem žena in mama trem deklicam ter ustanoviteljica Rumene hiške. Otrokom in staršem svetujem pri učenju, da bo le-to učinkovito in zabavno. Vsak otrok ima svoj naravni način učenja. Če ga pri učenju upošteva, je le-to bolj uspešno. Če so otroci pri učenju bolj uspešni, pa so tudi bolj zadovoljni sami s seboj. Cilj Rumene hiške je otroke naučiti predvsem samostojnega učenja, na sebi lasten in zabaven način.

Dodaj odgovor