Starši lahko veliko pomagamo otroku pri učenju, če razumemo nekaj ključnih stvari

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Starši lahko veliko pomagamo otroku pri učenju, če razumemo nekaj ključnih stvari

Piše pedagoginja Lea Čerin

Kako delujejo možgani?

Posamezni deli možganov obdelujejo različne informacije, ki jih sprejemamo preko petih glavnih čutil: vid, sluh, dotik, vonj in okus.

Možgane sestavljata ločeni polovici, ki sta med seboj povezani s prečnikom. Leva stran se uči na t.i. AKADEMSKI način, desni pa pripisujemo KREATIVNE sposobnosti. Leva stran možganov je odgovorna za logično, besedno in matematično, torej sekvenčno delovanje. Desna stran možganov pa je povezana s smislom za ritem, glasbo, slikanje in dnevno sanjarjenje.

Delitev je seveda le na videz tako enostavna, je pa dober vpogled v delovanje naših in otrokovih možganov.

Kako nam lahko te informacije pomagajo pri učenju?

Na preprostem primeru si oglejmo, kako različni deli možganov delujejo kot celota: med poslušanjem glasbe se leva polovica možganov ukvarja s tekstom, desna pa sledi glasbi. Nič nenavadnega ni, da si besedilo hkrati z melodijo hitro zapomnimo. To je posledica SODELOVANJA obeh možganskih polovic. Hkrati pa pri hitri zapomnitvi melodije in besedila sodeluje še čustveni center v limbičnem sistemu. Čustveni center možganov je namreč tesno povezan z dolgotrajnim spominom. Vsebine, ki jih spremlja velik čustveni naboj, si zelo hitro in dobro zapomnimo. To pa je tudi ključ do boljšega in učinkovitejšega učenja.

Asociacije – prva pomoč pri učenju

Kakšne so otrokove asociacije na učenje: dolgčas, šola, ocenjevanje, ponavljanje snovi, izguba časa, utrujajoče, zaspiš, dolgo sedenje (odgovori so pridobljeni na delavnici učenja za otroke).
Verjetno ste opazili, da ima vsaka našteta beseda čustveni naboj.

Kako pa lahko asociacije uporabimo pri učenju učne snovi in vpletemo čim več čutil?

Ni toliko pomembno, katero vrsto asociacije otrok uporabi, pomembno je, da je domiselna, zabavna in po možnosti čustvena (rekli smo, da je čustveni center v možganih tesno povezan z dolgotrajnim spominom).

Primer je lahko zgodba, kako si zapomniti vrstni red planetov v osončju (primer je iz knjige Revolucija učenja):

Predstavljajte si SONCE, ki sije z vso svojo silovitostjo v vroči poletni dan. Tako vroče nam je, da brez pomisleka hitite v trgovinski center MERKUR, da bi si najhitreje kupili klimatsko napravo. In glej, ko vstopite v trgovino, vas tam sprejme čudovita prodajalka – prava VENERA. Ko vam pove ceno klimatske naprave, se zopet znajdete na trdnih ZEMELJSKIH tleh. Vročina, napor in pristanek na trdnih zemeljskih tleh vam izčrpajo še zadnje atome energije, zato nujno potrebujete nekaj hrane – po možnosti nekaj sladkega, da vam hitro povrne moči. Pred blagajno zagledate ponudbo sladkarij. Vzamete MARS in ga še pred plačilom pojeste. Medtem opazite, da vam je ogromen prodajalec, ki spominja na mogočnega bajeslovnega velikana z imenom JUPITER, že prinesel klimatsko napravo do blagajne. Pride težak trenutek resnice – izbrano je treba plačati. Prvo, kar vam pride na misel, so kletvice, ki so jih v stripih o Asteriksu uporabljali nori Rimljani. Rečete si: »Pri vseh bogovih, pri SATURNU, URANU in NEPTUNU, saj me bo pobralo.« Nič ne pomaga, denarci so šli, vi s svojim paketom pa tudi.

Bolj ko je asociacija otrokova, bolje si jo bo zapomnil in lažje priklical v spomin.

Če se otrok nauči hitreje učiti, je to potuha?

Ne, omogoča pa mu fleksibilnost in kreativnost pri učenju.

T. Buzan dobro opiše, kaj je pri učenju pomembno:

“V šoli sem porabil tisoče ur za učenje matematike, tisoče ur za učenje jezika in literature, tisoče ur za geografijo in zgodovino.  Potem sem se vprašal, koliko časa sem porabil, da bi spoznal, kako delujejo moji možgani.
Koliko časa sem se učil o delovanju mojih oči?
Koliko ur sem se učil, kako se učiti?
Koliko ur sem se učil o mehanizmih nastajanja misli in o tem, kako misli vplivajo na moje telo?
Odgovor je bil preprost: nič.
Preprosto povedano, niso mi povedali, KAKO DELUJE MOJA GLAVA.”
(Tony Buzan)

Naša miselna naravnanost je okno v svet

Prepričanja, ki jih ustvarimo (ponavadi že zelo zgodaj), nas spremljajo povsod. So kot nahrbtnik na naših ramenih – težak ali ne, je spet odvisno od tega, kakšna so naša prepričanja in kako jih sprejemamo. Ogromno prepričanj pa si ustvarimo že v šolskem obdobju (pričakovanja in zahteve staršev in učiteljev, vpliv vrstnikov).

Šolski neuspeh je lahko povezan z nastankom napačnih predstav o lastni sposobnosti. Zaradi niza neuspehov lahko otrok dobi občutek, da se nek predmet težko uči. Posledica tega je, da naredi čedalje manj za ta predmet. Otroci začnejo dokaj hitro posploševati neuspehe tudi na druga področja.

Bodite pozorni na izjave kot so: “Tega ne znam. Tega ne zmorem. V ničemer nisem dober.”

Je to sploh res? Koliko resnice se skriva za temi besedami?

Citiram H. Forda: »Če mislite, da zmorete, ali če mislite, da ne zmorete, v obeh primerih imate prav.«

Negativna prepričanja in negativne misli nas vodijo v negotovost, v napake in neuspeh, ki samo podkrepi oz. potrdi naše (negativno) prepričanje. Odrasli imamo lahko veliko moč nad mislimi, ki si jih ustvarijo otroci oz. učenci. Zavedanje, kaj govorimo in sporočamo, je odgovornost nas, odraslih. Na podlagi naših sporočil lahko otrok razvije prepričanje, ki je pozitivno ali negativno. Naša verbalna (in neverbalna) komunikacija ter sporočila, imajo velik vpliv na otrokovo doživljanje samega sebe.

V tisto, kar usmerimo fokus, tisto raste.

Kadar otrok razmišlja o tremi in se boji neuspeha in napak, te misli samo okrepijo tremo in strah pred neuspehom. Odkrivanje ozadja takšnih občutkov, ozaveščanje, pa je prvi korak k spremembi. Usmerjanje misli v pozitivno, je veščina, ki otrokom olajša spopadanje s tremo, slabimi občutki in prepričanji, da nečesa ne zmorejo.

Dobro mnenje o sebi je skrivnostno jedro učenja

Otrok oz. učenec se najlaže uči takrat, ko je v sproščenem stanju in pozitivno motiviran. Ko prepoznamo, predvsem pa upoštevamo, da ima vsak otrok svoj način učenja in stopimo otroku nasproti, bo učenje uspešno. Tako doma kot v šoli.

Vsak otrok je v nečem dober, zahtevati in pričakovati, da bo otrok odličen na vseh (šolskih) področjih, pa je skoraj nesmiselno. Ključ do uspešnega učenja je v poznavanju osebnega načina učenja. Noben način razmišljanja pa ni boljši od drugega. Vsak način je po svoje učinkovit. Ko otrok ugotovi (tudi z našo pomočjo), kakšen je njegov način učenja in je pri učenju uspešen, razvija o sebi dobro mnenje. Le-to vodi do samozaupanja. Zaupanje vase pa mu omogoča, da se poleg uspehov lažje sooči tudi z morebitnim neuspehom.

Lea Cerin

Lea Cerin

Sem žena in mama trem deklicam ter ustanoviteljica Rumene hiške. Otrokom in staršem svetujem pri učenju, da bo le-to učinkovito in zabavno. Vsak otrok ima svoj naravni način učenja. Če ga pri učenju upošteva, je le-to bolj uspešno. Če so otroci pri učenju bolj uspešni, pa so tudi bolj zadovoljni sami s seboj. Cilj Rumene hiške je otroke naučiti predvsem samostojnega učenja, na sebi lasten in zabaven način.
Lea Cerin
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Lea Cerin

Lea Cerin

Sem žena in mama trem deklicam ter ustanoviteljica Rumene hiške. Otrokom in staršem svetujem pri učenju, da bo le-to učinkovito in zabavno. Vsak otrok ima svoj naravni način učenja. Če ga pri učenju upošteva, je le-to bolj uspešno. Če so otroci pri učenju bolj uspešni, pa so tudi bolj zadovoljni sami s seboj. Cilj Rumene hiške je otroke naučiti predvsem samostojnega učenja, na sebi lasten in zabaven način.

Dodaj odgovor