Za kazen pa brez žepnine

Piše Maja Virant, Finance

“Včasih starši preprosto ne vedo, kako ukrotiti svoje otroke in posegajo po zares drastičnih ukrepih. “Hišni zapor” je zdaj le dodatek, bolj boli odvzem tehnike, najbolj pa udari odvzem žepnine, “pravi 17 – letni Maks.

Pred  približno letom  dni  so  se Maksu, dijaku tretjega letnika gimnazije Poljane, v redovalnici začele serijsko nabirati nezadostne ocene in  njegovi starši so  se  to odločili nemudoma in  neusmiljeno kaznovati. Ostal je brez elektronike, žepnine in izhodov, dokler se ocene v redovalnici ne popravijo. To je pomenilo dva  meseca garanja, a vrnitev bonitet ni bila dolgotrajna. »V petek zvečer sem šel ven, v ponedeljek pa  zakoličil matematiko  …  in  sem  bil spet tam, kjer  sem  začel.« Po  letu  dni  je  kalvarija enic  za  njim  in  zdaj bolj svobodno diha. Zanimivo, ni ga prizadel odvzem tehnike, ampak denarja: »Na začetku sem  sicer pogrešal brskanje po družabnih omrežjih, poslušanje glasbe na  avtobusu ali pa  zabavo s prijatelji, toda sčasoma sem  na to  pozabil in prebolel  izgubo tehnoloških igračk. Nisem  pa  se  mogel privaditi na  življenje brez denarja  za  takšne ali  drugačne malenkosti in  pošteno sem  se  oddahnil, ko sem  popravil ocene in si spet pridobil ta mali dohodek.”

Kazen za slabo oceno

Maks pravi, da še zdaleč ni edini s takšnim kazenskim režimom. Z mini  anketo je ugotovil, da ima kar dve tretjini njegovih sošolk in sošolcev podobno kazen za negativne ocene v redovalnici. Le tretjina tretješolcev za slabe  ocene ni kaznovana. Kaj pa  učinek? Maksu je v letu dni uspelo negativne ocene relativno trajno spraviti v pozitivno smer, a kot nam je povedal, on in večina njegovih sošolcev kazni ne jemlje resno in jih ne prizadene toliko, da bi se zaradi tega z učenjem bolj potrudili.

Kazen ne sme biti prvi odziv na slabe ocene, pravi psihologinja in psihoterapevtka Katja Z. Istenič iz Hočem več.  Najbolje je najprej ugotoviti, zakaj se to sploh dogaja. Mlade bi moral najprej čakati pogovor s starši, s katerim bi skupaj ugotovili, zakaj dobiva slabe ocene. Ali dobiva slabe ocene le pri  enem predmetu ali pr  večini?  Morda se preprosto ne zna učiti ali si primerno razporediti učenja? Morda ne loči med tem, da  le neosredotočeno gleda v zvezek, in med tem, da znanje tudi  resnično usvoji? Ali pa ga motijo dejavniki, kot  so televizija, mobilnik, družabna omrežja, in potrebuje več spodbude, da jih odstrani? Šele ko ali če nič ne zaleže, sledi  kazen.

Odvzem denarja – da ali ne

Kaznovanje z odvzemom žepnine je  povsem smiselno, meni finančni svetovalec Matjaž Šta­mulak iz podjetja Cresus: »Denar sicer ne more biti  edino sredstvo za nagrajevanje ali kaznovanje, je pa vsekakor zelo  učinkovito, še zlasti ko mora otrok dati svoj denar, ki ga je prislužil ali zaslužil z žepnino.« V tem  primeru drugače vrednoti neko nagrado ali kazen, saj se dotika njega osebno in njegovega denarja. Bolje je, če starši žepnino za nekaj časa  zamrznejo, ne  pa trajno odvzamejo, saj je to globlji  poseg v neodvisnost. Če so starši pod  določenimi pogoji dali  žepnino, jo lahko pod določenimi pogoji (kršitvami nekih dogovorov) tudi  odvzamejo, pravi Štamulak in dodaja, da je pomembno le, da so pravila igre  vnaprej določena, torej tudi kazen.

Pomislite na  svojo  mladost. Kako in koliko­krat  so vas starši kaznovali? Pa je zaleglo?

Nekateri starši so pri kaznovanju zelo iz­najdljivi … morda kar malo preveč. Poglejte nekaj najbolj izvirnih možnosti kaznovanja:

1. Kazen določi brat ali sestra (tega si resnično ne želiš)
2. Zasedba Faceboo­kovega  profila z novimi fotografijami in zapisi, da je račun blokiran, ker si kaznovan. (Predstavljaj si, da ti starši nastavijo drugo profilno fotografijo ali da nanjo napišejo, da si kaznovan/­­a in da se lahko tvoji prijatelji za vse informacije obrnejo nanje. Groza!)
3. Prodaja  vstopnice za koncert. (To se je dejansko zgodilo neubogljivi punci, ki so ji starši kar na eBayu prodali vstopnico  za koncert skupine OneDirection s podrobnim pojasnilom, za kaj je dobila kazen. Tragedija!)
4. Majica s fotografijo očeta na sprednji strani. (To je morala revica nositi v šolo, ker je zvečer zamudila dogovorjeno uro.)
5. Oče v vročih hlačkah. (Neki 52 ­letnik ni mogel prepričati svoje hčerke, naj ne nosi tako kratkih hlač, zato si je, ko sta šla skupaj na kosilo, oblekel naj­krajše možne kratke hlače iz džinsa. O, sramota!)

Anketa med mladimi

Patricija, 15 let:

»Starši me  niso nikoli kaznovali. Ko sem naredila kaj narobe, so me  okarali in mi povedali, kako bi

morala ravnati, in to je pri meni že delovalo.«

Ana, 15 let:

»Starši so me največkrat kaznovali s tem, da so me okregali in poslali v sobo. Niso me omejili s časom, ampak sem lahko iz sobe  odšla, ko sem hotela, kar sem storila, ko sem se umirila. Kazen je zalegla. Včasih so mi tudi preprečili gledanje televizije za kakšno uro ali pa mi niso pustili gledati filma. To me je precej razjezilo, ampak starši nikoli niso popustili. Edina možnost, da sem gledala televizijo, je bila, da sem bila pridna.  Kazni, ki sem jih dobila, se mi zdijo precej učinkovite.«

Matevž, 16 let:

»Starši so me  navadno kaznovali tako, da so mi prepovedali treninge atletike. Čeprav je bila kazen zame ustrezna, ker je atletika v mojem življenju številka ena, je zalegla le za nekaj časa. Ko sem bil mlajši, so mi tudi odvzeli elektroniko, zdaj pa tega ne počnejo več.«

Nives, 20 let:

»Starši so me  kaznovali tako, da sem morala v kotu sedeti pet minut in razmisliti o svojem vedenju. Največkrat sem bila kaznovana zaradi  svoje trme. Telefona mi niso nikoli vzeli, ker takrat še niso bili tako dragoceni.«

Alenka, 15 let:

»Zdi se mi, da starši zelo dobro vedo,  kakšna kazen je za njihovega otroka najbolj  učinkovita. Mene kaznujejo tako, da mi vzamejo telefon, kar je zame najhujša kazen, ali pa mi ne dovolijo kam iti. Kazen traja toliko časa, dokler se ne opravičim, napako popravim ali se kako oddolžim.«

Rok, 14 let:

»Starši me  kaznujejo tako, da mi za teden dni ali še dlje vzamejo telefon in toliko časa tudi ne smem obiskovati svojih prijateljev. Zdi se mi, da takšna kazen največkrat ne zaleže.«

8 pravil kaznovanja, ki jih svetuje Katja Z. Istenič, psihologinja in psihoterapevtka

Kaznovanju se, roko  na srce, težko  izognemo. Še najbolj  pridni imajo kdaj kakšen  izpad, zaradi katerega lahko starši potegnejo na plan  svojega jokerja:  kazen. A če hočejo, da deluje, morajo poznati nekaj pravil.

Pomembno je, da starši jasno povedo, kaj jim pri vedenju otrok ni všeč. Če ne prenehajo oziroma ne naredijo tistega, kar starši želijo, lahko  ti zagrozijo s kaznijo, in če to ne zadostuje, šele takrat lahko  kaznujejo.

Starši morajo vedenje otroka pokritizirati takoj, ko ga opazijo, taka kritika je najbolj učinkovita.

Pokritizirajo  lahko vedenje (»Ni mi všeč, da nisi pomil posode za seboj.«), nikoli osebnosti (»Len si!«).

Če starši želijo, da kazen deluje, je zelo pomembno, da so jo pripravljeni tudi dejansko izvesti, če bo to potrebno. Če denimo zagrozijo, da bo otrok  moral ponoči spati zunaj s psom, če ne poje večerje do konca, ali da ga bodo pustili ob cesti, če ne bo nehal vpiti v avtu, to ni primerna grožnja, saj tega ne bodo resnično storili.

Najbolje  je za­groziti s kaznijo, ki vzame bonitete, denimo odvzem telefona, tablice, ali pa naložiti dodatno delo.

Starši morajo biti trmasti  in vztrajni, ne glede na to, kako neprijetno jim je (in kako milo otrok prosi in zagotavlja, da bo naslednjič druga­če). Če takrat  po pustijo, jih otrok ne bo jemal  resno in jih tudi v prihodnje ne bo upošteval.

Kaznovanje ne sme  biti edina vzgojna metoda, starši morajo znati tudi pohvaliti za dobro opravljena dela.

Absolutni NE kaznovanja je ignoriranje, kritiziranje osebnosti ali kakršnakoli oblika nasilja.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Finance.