Zakaj otrok nima motivacije za učenje?
»Ne da se mi učiti. Kdaj bom to potreboval? Zakaj moram znati vse o francoski revoluciji?«
V knjigi Manje Kristanc: Moj otrok je brihten, samo učiti se mu ne da, si avtorica zastavi vprašanje: »Ali se nam lahko upravičeno zdi, da je z našim šolskim sistemom nekaj narobe, ker daje prednost poslušnim in ubogljivim, uporne in dominantne otroke pa kaznuje?«
Avtorica nadaljuje: »Nekaj počnemo in postanemo motivirani. Dejavnosti sledi motivacija. Ko se spremeni vedenje, se spremeni razmišljanje.«
Poiskala sem vzporednico z mojimi začetki teka. Preden sem začela teči, sem imela v glavi cel kup omejitev in prepričanj. Preteči 10 km se mi je takrat zdelo nedosegljiva razdalja. »Tega jaz preprosto ne zmorem«, je bilo prepričanje v moji glavi.
Pa se je začelo, potrebno je bilo spremeniti vedenje … začeti je bilo potrebno po korakih in kilometrih, en kilometer teka, en kilometer hoje, naslednji trening kilometer in pol teka, 500 metrov hoje in … motivacija se je dvigala. Motivacija se je dvigala, ker sem nekaj že dosegla, nekaj že pretekla. Če sem zmogla preteči 5 km, bom zmogla preteči tudi 10 km.
Koliko bom pa danes pretekla?
In naredila sem si načrt teka, beležila odtečene kilometre, pretekla 5 km, pa je postal izziv 10 km, pa sem pretekla 21 km.
Tako kot pravi avtorica, s spremembo vedenja, se je spremenila motivacija.
Kako lahko to spoznanje vpliva na otroke, da bi bili bolj motivirani za učenje?
Vedno več povabil dobivam iz šol za izvedbo predavanja z naslovom Moj otrok nima motivacije za učenje. Povedo mi, da so učenci nemotivirani, da jih nič ne zanima, da jim starši omogočajo inštrukcije in tako pridobivajo pozitivne ocene.
Kaj svetujem?
»Motivacija je odvisna od odnosa. Nikoli ne moremo motivirati drugih ljudi, lahko jim le pomagamo, da odkrijejo svojo motivacijo. » je zapisala Manja Kristanc
Otroci potrebujejo najprej občutek sprejetosti, potem pa pomoč pri postavljanju ciljev in nato njihovega doseganja. Pomemben je načrt, pomembne so tehnike učenja, pomembni so koraki pri doseganju ciljev.
Ali je vaš odnos z otrokom varen in mu daje občutek sprejetosti?
Sprejemanje ne pomeni, da boste prenesli kakršnokoli vedenje otroka. Sprejemanje pomeni, da sprejmete njegova čustva, povprašate po njih … ne modrujte, postavljajte vprašanja kot na primer: »Pri tem predmetu imaš težavo. Kako jo boš rešil? Kakšen bo prvi korak?« Morda mu pomagate narediti tudi pisni načrt, ki zajema tudi časovni in vsebinski plan. Vi ste tisti, ki nadzorujete izpolnjevanje tega plana, ne z goro besed in očitkov, dovolj je ena beseda (če seveda imate odnos).
Kako je plan? Dovolj je spodbuda.
Otrok mora spremeniti vedenje, način učenja, vztrajati mora pri spremembi vsaj 6 ur, pravi Kristanceva, To šele pomeni, da je najstnik v fazi vzdrževanja novo pridobljenih navad. Starši moramo preprosto zahtevati in vztrajati pri tem, da korake dela, pa če so to urejeni zvzeki, 10 minut branja na dan, redno pisanje domačih nalog. STARŠI MORAJO VZTRAJATI, DA BO OTROK VZTRAJAL IN OSVOJIL NAVADO.
Starši moramo 100% verjeti to kar govorimo. Ključna spretnost, ki pa jo straši pogosto nimajo razvite, je POSLUŠANJE, brez komentarjev, brez presojanja, brez nasvetov. Samo vztrajamo pri izpolnjevanju načrta. Če ni rezultata, vajo ponovimo.
Z otrokom se pogovarjajte tako, da vam bo povedal to kar si želi ali misli in ne to kar jaz želim slišati.
In zopet se vračam na začetek – za otroka si je potrebno vzeti čas in v odnos z otrokom je potrebno vlagati neprestano.
***
Vabljeni na delavnico v hotel Florjančkov hram, 10. 3. 2017 ob 17.00 uri.
Našli bomo učinkovite načine komunikacije, da bo otrok prevzel odgovornost za svoje učne navade.
Pišite na naslov carobnapalcica@gmail.com.
Več informacij na naslovu www.cor.si.
- Je kazen učinkovita? - 2. 12. 2022
- Kako ohranimo stik z najstnikom? - 2. 12. 2022
- Pri nas doma se ne pogovarjamo - 25. 5. 2022