Kaj otrok izgublja s prosto igro?

Kaj otrok izgublja s prosto igro?

Piše Ana Bešter Bertoncelj

Spomnim se, kako sem kot otrok ogromno časa preživela zunaj, se igrala skupaj s svojimi prijateljicami in prijatelji, skakala kolebnico, plezala po drevesu, šli smo se zemljo krast, pa še mnoge druge igre, ki so danes že preteklost ali pa jih vidimo redko. Nadomestile so jih nove igre. Načeloma je v redu, da se svet spreminja, vendar težava današnjih iger je, da jim manjkajo točno tisti elementi, ki so igri včasih dajali čar.

Prosta igra je igra, kjer otrok lahko ima okvir, kaj se igra, vendar znotraj tega sam izbira, kaj bo dejansko delal. Pravila si prilagaja, z drugimi sodeluje, s tem izboljšuje svoje socialne veščine, uči se pogajanja, sodelovanja, vodenja in sledenja. To so vse zelo pomembne veščine, ki jih otrok osvaja spontano preko igre.

Prosta igra je lahko tudi igra, kjer sploh ni pravil in okvirjev, otrok sam »pogrunta«, kaj se bo igral in to s tem, kar mu je takrat na voljo. Če je prosta igra še na prostem, je to zmagovita kombinacija. Kako kreativni so otroci, ko imajo na razpolago nekaj kamnov, vej, lesenih palic in kup listja. Kako jim začne delati domišljija! »To je avto, to pa bager. In tole bo hiša. Narejena iz kamenja in palic. Najvišja na svetu bo!« Kako vse oživi v otroškem svetu, kako vse postane točno tisto, kar jim v tem trenutku narekuje domišljija.

Današnje igrače so lepe, sijoče. Način igre je drugačen. Je to slabo? Eni bi rekli ja, drugi ne. Otroku se lahko zasvetijo oči, ko dobi nov tovornjak, ki si ga je zelo želel. Prav tako ali pa še bolj pa se mu svetijo oči, ko sam gradi, sam ustvarja, sam določa pravila in igra različne vloge, ki si jih ob tem zamišlja. Ne smemo podcenjevati moči tovrstne proste igre, ki je ob zelo načrtovanem življenju doma, v vrtcu in v šoli postala že ogrožena vrsta.

Prosta igra je izredno pomembna za otrokov psihološki razvoj, za njegov socialni razvoj in za razvijanje veščin, ki jih bo v življenju še kako potreboval. In če se bo vsega tega naučil oziroma, bolje rečeno, če bo kot otrok dobil izkušnje, te neprecenljive izkušnje kako ustvarjati, kako uporabljati domišljijo, kako sodelovati in se pogajati, kako igro organizirati in jo sproti spreminjati, bo to neprecenljivo darilo za vse njegovo življenje. Če te izkušnje kot otrok ne bo dobil oziroma jo bo premalo, če bo vse načrtovano, vse že oblikovano in brez prostora za njegov prispevek, bo kasneje njegovo življenju revnejše.

Zanimiv paradoks, kajne? Več otroku damo, več mu pravzaprav vzamemo. Čeprav z dobrimi nameni in v imenu ljubezni. Če se torej vprašamo, kaj otrok izgublja s prosto igro? Nič. Čisto nič. Pravzaprav je ravno obratno. Pridobi. In to veliko.

Kolumna je bila objavljena tudi v reviji Lady.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 6 povprečno: 4.8]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor