Danajine zlate pravljice: Izgubljeni medvedek – pravljice za lahko noč

Danajine zlate pravljice: Izgubljeni medvedek - pravljice za lahko noč

Živela je deklica z imenom Sofija. Bila je posebna in zelo nenavadna, saj je razumela vse svoje igrače, ko se je pogovarjala z njimi. Najraje pa je imela medvedka Tedija; tako ga je namreč poimenovala in z njim se je vsak večer odpravila v posteljo ter objeta zaspala.

Nek večer, še preden se je odpravila spat, pa ga je dolgo iskala in zaklicala: »Mama! Si videla mogoče mojega Tedija?« Mama je odkimala in ji povedala, naj ga poišče v sobi, mogoče se je pa kam skril ali pa ga je pustila v vrtcu.

Sofija je žalostno pogledala svojo razmetano sobo in začela iskati. Ni ga v omari, ni ga pod posteljo in tudi pod mizo ga ni. Le kje bi lahko bil? je razmišljala Sofija. Nato se oglasi žirafa, “mogoče je šel v gozd ali pa v živalski vrt,” zavpije zebra, “lahko je pobegnil k mamici v medvedji brlog”. Vsi ti odgovori so Sofijo zaskrbeli, vendar je jezno na igrače zavpila: »NE! Tedi me ni zapustil, mogoče sem ga pa jaz izgubila in je sedaj nekje sam ter žalosten. Spomniti se moram, kje vse sem se danes potepala in kam sem z mamo šla.«

Sofija nato odide do mame in jo prosi, da ji pove, kam sta najprej skupaj odšli in mogoče se bo našel. Mama razmišlja in Sofiji pove, da sta skupaj odšli v trgovino. »Mama, pokliči v trgovino!« prosi Sofija mamico. Mama pokliče v trgovino in oglasi se prodajalka. »Mogoče veste, ali smo pri vas izgubili plišastega medvedka, črno-bele barve? Bil je tak kot pandica.« Prodajalka pove, da ni ničesar našla.

In mama razmišlja naprej, potem je v zdravstvenem domu pri zdravnici, tam sva ga pustili. Mama pokliče in vpraša zdravnico, a tudi tam ni bilo sreče. Sofija jokajoče odide do postelje in zavpije: »Ne grem spat brez Tedija! Strah ga je, ker je sam.« Mama zavpije: »Pojdi v posteljo! Takoj pridem.«

Mama odpre vhodna vrata, na tleh pa je ležal osamljeni Tedi. »Sem vedela, ah ta moja Sofija,« se zasmeji mama. »Sofija si že v postelji?« jo vpraša mama. Sofija vsa objokana in žalostno pogleda mamo: »Tedija je zdaj strah in sam je.« »Nič več!« reče mama, »pri meni je.« »Kako?« se začudi Sofija in solz že ni bilo več na licu. »Tako, poglej!« ga pokaže in Sofija od sreče zavriska juhej, juhej. »Moj Tedi, nikoli več te ne zapustim in vedno te bom čuvala.« In objeto sta skupaj zaspala.

Indira Dizdarevič

Indira Dizdarevič

Knjigo Lenine zgodbe lahko naročite v spletni knjigarni ali pišete na moj mail indy0024@gmaill.com

Če želite zvedeti kaj več, obiščite našo spletno stran Pravljični svet.
Indira Dizdarevič
Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 4.7]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor