Zgodba gospodične Titke Miške

Zgodba gospodične Titke Miške

Pred davnimi časi je živela lesna miška, ki ji je bilo ime gospodična Titka Miška. Živela je v svojem domeku pod živo mejo.

Kako je bila ta hiša smešna! Metre na vse strani so bili peščeni predori, ki so vodili v razne prostore za shranjevanje, pa v oreščkove kleti in semenske kleti in vse to med koreninami žive meje. Tam so bile celo kuhinja, jedilnica, shramba in omarica z začimbami.

Gospodična Titka Miška pa je imela tudi svojo sobico, kjer je spala v mali škatlasti postelji! Gospodična Titka Miška je bila prav nora na pospravljanje, to je bila njena najbolj zanimiva mala mišja lastnost, ves čas je pometala in brisala prah z mehkih peščenih tal.

Včasih se je kak hrošček izgubil med predori. “Šč! Šč! Male umazane nožice!” je rekla Titka Miška in zamahnika s svojo krpo za prah.

Nekega dne je gor in dol po shrambi tekala mala stara ženica v rdečem pikastem plašču. “Hiška vam gori, draga Pikapolonica! Hitro odletite k svojim otročkom!”

Drug dan pa je veliki, debeli pajek iskal zavetje v dežju. “Kako prosim, se vam zdi, da vodim zavetišče?” “No, pojdi že stran, ti predrzni grdi pajek! Puščaš mi ostanke svoje mreže po vsej lepi čisti hiši!” In ga je spravila ven kar skozi okno. Z žive meje se je spustil s pomočjo svoje tanke vrvice.

Gospodična Titka Miška se je nato zopet odpravila na pot do skladišča po češnjeve koščice in nekaj semen za kosilo. Ves čas poti skozi prehod je nekaj vohljala in končno prispela do vrat. “Voham vonj po medu; je to mogoče jeglič, ki raste zunaj poleg žive meje? Ampak zdi se mi, da so tole skoraj sigurno sledovi malih umazanih nožic.”

Kar na lepem pa izza vogala zagleda Bebelo Čebelo “zzzz, bzzz, bzzzz!” je rekla čebela. Gospodična Titka Miška jo je zelo grdo pogledala. Močno si je želela, da bi v rokah imela svojo metlo.

“Dober dan, Bebela Čebela; prav z veseljem bi kupila nekaj čebeljega voska. Ampak kaj počnete tu spodaj? Zakaj vedno pridete skozi okno in rečete zzzz, bzzz, bzzzz?” se je Titka Miška jezila nanjo.

“Zizz, Vizz, Vizzz!” je odgovorila Bebela Čebela z cvilečim glaskom. Zdrsela je preko prehoda in se skrila v skladišče, kamor so odlagali lešnike. Gospodična Titka Miška je pojedla vse lešnike že pred Božičem; skladišče bi torej moralo biti prazno, a bilo je polno neurejenega suhega mahu.

Titka Miška je pričela vleči stran mah. Kar na lepem so ven pokukale še tri ali štiri druge čebele in jezno zabrnele. “Jaz ne sprejemam podnajemnikov; to ni hotel!” je rekla Titka Miška. “Nekako jih bom že spravila ven..” “Bzzz! Bzzz! Bzzz!” “… le kdo bi mi lahko pomagal?” “Bzzz, Vzzz, zzz!” “… gospod Jakec sigurno ne, on si nikoli ne obriše tačk.”

Gospodična Titka Miška se je odločila, da se čebel loti po kosilu. Ko se je tako vrnila v jedilnico, je zaslišala nekoga kašljati z globokim glasom in tam je sedel sam gospod Jakec. Sedel je preko malega gugalnika, vihal svoje prste in se smehljal, noge pa imel na naslonjalih za roke.

Živel je v odtoku pod živo mejo, v zelo umazanem, mokrem jarku. “Kako ste, gospod Jakec? Moj bog, kako ste mokri!” “Hvala, hvala, hvala gospodična Titka Miška! Malce bom posedel tule, da se posušim,” je odvrnil gospod Jakec.

Sedel je in se nasmihal, voda pa je kapljala z njegovega plašča. Gospodična Titka Miška pa je že letela s svojo krpico in brisala nastale lužice.

Ko je tako tam kar sedel, je bilo seveda logično, da se ga vpraša, če bi ostal na kosilu? Najprej mu je ponudila koščice češenj. “Oh, hvala draga gospodična Titka Miška! Nimam zob, jaz nimam zob, nimam zob!” je odvrnil gospod Jakec.

Svoja usta je odprl prav neprimerno široko; in res tam notri ni bilo nobenega zoba.

Potem mu je ponudila nekaj regratovih lučk “titidi, vitidi, vitidi! Pf, pf, pf” je rekel gospod Jakec. In pihnil regratovo lučko, da so semena poletela po vsej sobi.

“Hvala ti, hvala ti, hvala ti, gospodična Titka Miška! No, zdaj pa bi res – RES rad – majčkeno porcijo medu!” “Bojim se, da ga nimam več, gospod Jakec!” je rekla gospodična Titka Miška.

“Titidi, vitidi, vitidi, gospodična Titka Miška!” se je smehljal gospod Jakec “ZAVOHAL sem ga; zato pa sem sploh prišel na obisk,” Gospod Jakec se je na veliko dvignil izpred mize in pričel brskati po omaricah.

Gospodična Titka Miška mu je sledila s krpo v rokah, da je sproti brisala njegove mokre stopinje s svojih lepih tal. Ko se je prepričal, da v omaricah ni prav nobenega medu, pa se je takoj odpravil do prehoda. “Vsekakor, vsekakor boste prav hitro pretaknili vse, gospod Jakec!”

“Titidi, vitidi, vitidi, gospodična Titka Miška!” Najprej se je stisnil v shrambo. “Titidi, vitidi, vitidi? Nič medu? Nič medu, gospodična Titka Miška?”

Tam so bili trije prav čudno zvijajoči se primerki, ki so se skrivali med policami. Dva sta se poskrila; zadnjega pa je z lahkoto ujel. Nato se je stisnil pred omaro z začimbami. Gospodična Metuljčica je ravno preizkušala sladkor, ampak takoj odletela skozi okno.

“Titidi, vitidi, vitidi, gospodična Titka Miška, imate pa veliko obiskovalcev,” je omenil gospod Jakec. “In to brez vsakršnega povabila!” je pripomnila gospodična Titka Miška.

Skupaj sta se sprehodila po peščenem prehodu – “Titidi, witidi-” “Bzzz! vzzz! zzz!”

Za ovinkom sta se srečala z Bebelo, ki jo je gospod Jakec ujel v svojo šapo in jo tudi hitro spustil nazaj na tla. “Prav nič mi ni do čebel. Saj veste, vse te ščetine,” je rekel gospod Jakec, in si brisal svoja usta v rokav plašča.

“Poberi se, ti nesramna grda krastača!” je zacvilila Bebela Čebela. “Tega pa že ne bom gledala, grem!” jih je zmerjala gospodična Titka Miška. Zaprla se je v lešnikovo klet medtem, ko se je gospod Jakec lotil trganja čebeljega gnezda. Zdelo se je, da ga pikanje prav nič ne moti.

Ko se je gospodična Titka Miška le odločila priti ven so vsi ostali že odšli. Ampak kako je bilo vse razmetano – “Nikoli še nisem videla takega kaosa – ostanki medu in mahu, pa seveda regratovih lučk – da ne omenjam stopinj velikih in malih nog – po vsej moji lepi in čisti hiški!”

Na kup je spravila ves mah in ostanke čebeljega voska,  nato je odšla ven in poiskala nekaj suhih vejic, s katerimi je delno zaprla vhodna vrata. “Tole bi moralo biti premajhno, da bi skoznje lahko zopet prišel gospod Jakec!”

Poiskala je še mehko milo, brisačo in novo krtačo iz svojega skladišča. Bila pa je preveč utrujena, da bi se vsega sploh lahko lotila. Zato je najprej zaspala v svojem stolu in se nato kar prestavila v posteljo. “Bo tule sploh še kdaj pospravljeno?” je žalostno rekla gospodična Titka Miška.

Naslednje jutro je vstala zelo zgodaj in pričela s spomladanskim čiščenjem, ki je trajalo celih štirinajst dni. Pometala je, drgnila, lovila prah; čistila pohištvo s čebeljim voskom in polirala svoje male pločevinaste žlice. Ko je bilo naposled le vse lepo in čisto, je na zabavo povabila pet drugih malih miši, nikakor pa ne gospoda Jakca.

Ta pa je seveda zabavo zavohal in se pojavil pri kašči, skozi vrata pa se stisniti ni mogel. Tako so mu skozi okno ponudili nekaj želodovih kapic melone in zaradi tega se ni počutil užaljenega. Sedel je zunaj na soncu in rekel “Titidi, vitidi, vitidi! Na zdravje, gospodična Titka Miška!”

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor