Zgodba o streli in gromu

Nekoč sta strela in grom živela na zemlji, tako kot drugi ljudje. Kralj z njima ni bil zadovoljen, zato je zahteval, da živita na skrajnem robu, stran od ostalih ljudi.

Grom je bil star oven, strela pa njegova edina hči, ovca. Strela je bila izredno nagajiva in kadarkoli se je razjezila, je uničevala drevesa ali požigala hiše. Kadarkoli je strela komu škodovala, se je grom hudo razjezil in jo ošteval z zelo močnim in hrupnim glasom. Ampak strela je svojega očeta le redko poslušala in še naprej škodovala mnogim. Sčasoma pa so se ljudje pričeli jeziti in se nad strelo pritožili kralju.

Kralj je bil za ljudi zaskrbljen, zato je gromu in streli ukazal, naj gresta iz mesta in živita sama zase daleč stran. Kakorkoli, to pa ni naredilo kakšne velike razlike. Še vedno so, ko je strela postala jezna, poslušali njene vzklike in gledali, kako gori gozd. Včasih se je požar od gozda razširil celo na hiše njihovega mesta in jih požgal.

Ljudje so bili zaskrbljeni in prestrašeni, zato so kralju zopet povedali, kaj se dogaja. Kralj se je tokrat močno razjezil. Zelo ga je skrbelo za svoje ljudi. Odločil se je, da nepridiprava izžene. Ukazal jima je, da zapustita zemljo in živita na nebu. Tako vse od takrat strela še vedno povzroča ogenj in uničenje, grom pa se nanjo vztrajno jezi in jo prosi, naj z uničenjem preneha. Zato lahko še vedno vidimo strelo na nebu in takoj za njo slišimo grom. Včasih pa se oče tega naveliča in lahko vidimo le strelo, groma pa ni od nikjer, ker ima drugo delo.

Afriška pravljica