Tako si je mala deklica prislužila bogastvo – pravljica za lahko noč

Tako si je mala deklica prislužila bogastvo - pravljica za lahko noč

Nekoč je živela mala deklica, ki je bila zelo, zelo revna. Ni imela mame in ni imela očeta in ni imela kje živeti. Ni imela sobe, kjer bi se lahko igrala in ni imela postelje, kjer bi lahko spala. In ni imela hrane, da bi lahko jedla, imela je samo en košček kruha. In tako se je deklica odločila, da gre. Oblekla si je malo jakno, na glavo privezala kapo, v roke vzela košček kruha in šla v širni svet.

Hodila je in hodila in naenkrat je srečala vsega sključenega in suhega starca. Pogledal je košček kruha, ki ga je mala deklica nosila v roki in rekel: “Daj mi svoj kočlek kruha, deklica. Zelo sem lačen.” Mala deklica je rekla “Na, tu imaš,” in mu dala košček kruha. In potem je šla naprej.

Ko je nekaj časa hodila, je mala deklica prišla do otroka, ki je sedel ob poti in jokal. “Zakaj pa jočeš?” ga je vprašala mala deklica. “Jooj, tako mrzlo mi je,” je rekel otrok. “Mi ne bi dala svoje kape, da me ne bi tako zeblo v glavo?” je dejal deček. Deklica je snela kapo z glave in jo dala dečku. Potem pa je nadaljevala svojo pot.

Čez nekaj časa je naletela na drugega otroka, ki se je tresel od mrazu. Šklepetaje je rekel deklici: “Deklica, mi ne bi dala svoje jakne?” In mala deklica mu je dala svojo jakno in nadaljevala pot.

Ko je že hodila nekaj časa, je srečala še enega dečka, ki je skoraj gol čepel ob poti. “O, deklica,” je rekel otrok, “ne bi mi dala svoje obleke? Ničesar nimam, da bi mi bilo toplo.” Mala deklica je slekla obleko in jo dala premraženemu otroku. In zdaj je bila oblečena samo v srajčko.

Začelo se je mračiti in mrzel veter je pihal, ko se je deklica prikradla v gozd, da bi si tam poiskala zavetje. Toda v gozdu je jokal otrok, ki ni imel na sebi prav ničesar. “Mrzlo je, ” je rekel deček, “daj mi tvojo srajčko.” In deklica je pomislila “Temno je in gozd mi bo dal zavetje. Dam mu srajčko.” In tako je tudi storila. Ostala je čisto brez vsega, čisto sama na tem svetu.

Stala je in gledala v nebo, da bi zmolila svojo večerno molitev. Ko je tako gledala v temno nebo, so vse zvezde pričele padati z neba okoli njenih nog. Bile so na tleh, male, okrogle in sijoče. Deklica je pogledala na tla in videla, da so to srebrniki. In med njimi je bila najmehkejša srajčica, stkana in najnežnejše svile. Mala deklica si je oblekla srajčico in pobrala srebrnike s tal. In do konca svojega življenja je bila bogata.

Neznan avtor

Ocena:
[Skupaj: 7 povprečno: 4]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor