Skrinja najdragocenejših zakladov

Bine in Ančka sta bila soseda. Binetova družina je bila zelo premožna. Imeli so čudovito hišo, pred katero se je razprostiralo ogromno dvorišče, obdano s skrbno pokošenim travnikom. Poleg hiše se je bahal velik bazen, v katerem  je Bine v vročih poletnih mesecih čofotal s svojimi prijatelji. Ko so se naveličali bazena, so se lahko igrali na svojih domačih igralih, ki jih kar ni bilo konca. Imel je tudi svoj pravi mali avtomobilček na baterije, ki ga je dobil lansko poletje za svoj šesti rojstni dan. Imel je vse, kar si je zaželelo njegovo srce.

Ančka pa je živela v skromni hišici, z majhnim, vendar lično urejenim vrtom, na katerem sta se bohotili dve razvejani jablani in pod njima je raslo nekaj lepih cvetlic vseh barv. Oblečena je bila v preprosta oblačila in ni imela veliko igrač, saj so njeni starši imeli komaj toliko denarja, da so si lahko zagotovili osnovne potrebe za življenje. Imela je tudi mačko Tačko, na katero je bila zelo navezana. Bila je njena najboljša prijateljica.

Binetovi in Ančkini starši se niso družili, namenili so si le bežen pozdrav, ko so se srečali. Zato se tudi otroka nista skupaj igrala, čeprav sta se večkrat skozi okno radovedno opazovala. Nekega dne, ko Binetovih staršev ni bilo doma in ga je čuvala njegova babica, je med guganjem na eni od svojih gugalnic opazoval Ančko, ki je v svoji strgani trenirki in razcefranih teniskah nekaj iskala po vlažni zemlji. Čeprav Binetovi starši niso odobravali, da bi se z Ančko igral, ga je radovednost premagala.  Dolgčas mu je bilo, ker je bil sam. Njegovih prijateljev tega dne ni bilo. Zato se je odločil, da gre do Ančke.

»Živ’jo,« je rekel in počepnil poleg nje. »Kaj iščeš?«

Ančki so se zasvetile oči in je veselo odvrnila: »Kamenček, ki sem ga zakopala, iščem.«

»Kamenček? Pa saj je tukaj na stotine kamenčkov. Vzemi drugega,« je z rahlim posmehom odvrnil Bine.

»Ne. To je poseben kamenček. Mamica ga je našla in mi ga podarila za srečo,« je ponosno rekla Ančka.

Kar naenkrat Ančka zavriska od veselja, saj je našla kamenček, ki ga je tako skrbno skrila. Kamenček ni bil nič posebnega. Za Bineta je bil popolnoma enak vsem ostalim. Za Ančko pa je bil ta kamenček dragocen. Ančka pospravi kamenček v poseben, majhen platneni mošnjiček, ki ji ga je nekoč sešila njena babica in se napoti proti svoji hiši.

»Kam greš? Pridi se bova igrala,« je zavpil za njo Bine.« Se bova igrala, kdo ima najdragocenejšo skrinjo zakladov. Pridi, ti pokažem najprej mojo skrinjo,« se je bahal Bine in skupaj sta odšla proti njegovi »graščini«. Ančko je odpeljal v svojo ogromno sobo, do kotička, kjer je stala velika skrinja. Skrinja je bila tako polna, da se je ni dalo zapreti. Bine je ponosno odprl skrinjo in začel razkazovati njeno vsebino. Toliko stvari je bilo v njej, od robotov različnih velikosti in barv, avtomobilčkov, raznih pojočih, svetlikajočih in plešočih igrač na baterije, inštrumentov, da je Ančka z na široko odprtimi očmi, radovedno in brez besed zrla vanje.

Ko sta pregledala vse dragocenosti iz skrinje, se je Bine zmagoslavno obrnil proti Ančki in rekel: »Zdaj si pa ti na vrsti. Pokaži mi tvojo skrinjo.«

Ančka je vedela, da tega ne bo mogla storiti, zato je žalostno stekla iz Binetove sobe. Tekla je in tekla, čez dvorišče do travnikov in se naposled ustavila. Bine je stekel za njo. Zagledala je čudovitega modro rumenega metuljčka in v trenutku pozabila na to, kar se je pravkar zgodilo. Počepnila je k njemu in ga opazovala. Zagledala je še enega in še enega. Tekla je po travniku za metuljčki in se veselila vsakega, ki je priletel mimo nje. Potem je Ančka zagledala svojo muco Tačko, ki je splezala na drevo in stekla za njo. Ni razmišljala dolgo in že je bila tudi ona na drevesu. Utrgala je jabolko in ga vrgla Binetu. Pri tem se je ves čas smejala. Dobro se je oprijela veje, se zagugala na njej in skočila z drevesa. Spet je stekla po travniku do bližnjega potočka in se usedla na prod. Bine ji je molče sledil. Usedel se je poleg nje. Ančka je vzela kamenčke in jih začela metati v potok. »Daj, vrzi še ti«, mu je veselo predlagala. Bine je vzel kamenčke in začel metati v potok, prav tako kot je to počela Ančka. »Kako zabavno je to,« je navdušeno vzkliknil.

In tako sta se še nekaj časa podila po Ančkini skrinji zakladov, dokler ni veselja prekinil glas Binetove mame. »Bine, domov.«

Bine se je  poslovil in stekel proti domu. Mama in oče sta mu zopet kupila nekaj novega. Vznemirjeno je začel odvijati darilo in kar drhtel je od pričakovanja. Ko je odprl škatlo, je v njej zagledal veliko letalo na daljinsko upravljanje. Prav takega, kot si je želel.  »Hvala mama, hvala tati« in steče v sobo proti svoji skrinji, da ga spravi med svoje dragocene stvari. Ko pa je zagledal svojo prenatrpano skrinjo, se je spomnil na Ančko. Pomislil je, da je njena skrinja zakladov veliko bogatejša, pa tudi nikoli se ne more napolniti. Vedel  je, da so njene stvari dragocenejše od njegovih. Globoko v sebi je to vedel. Nikoli se ob svojih igračah ni počutil tako svobodnega in srečnega kot danes, ko se je igral s sosedovo Ančko.

Romy