Mala roza vrtnica – pravljica za lahko noč

Nekoč je bila mala roza vrtnica, ki je živela v majhni temni hiški pod zemljo. Nekega dne je povsem sama sedela v svoji hiški in vse je bilo zelo mirno. Kar naenkrat pa je zaslišala na vratih – tok, tok, tok.

“Kdo je to?” je vprašala.

“Dež je in rad bi vstopil,” je rekel nežen, žalosten glasek.

“Ne, ne moreš noter,” je rekla roza vrtnica.

Čez nekaj časa je spet zaslišala tok, tok, tok po šipi okna.

“Kdo je tam,” je vprašala.

Isti nežen glasek je odgovoril: “Dež je in rad bi prišel noter!”

“Ne, ne moreš priti noter,” je rekla mala roza vrtnica.

Potem je bilo dolgo časa vse tiho in mirno. Naposled se je zaslišal droben šelesteči šepet vse okoli okna: šumenje, šepetanje, šelestenje.

“Kdo je tam,” je rekla mala roza vrtnica.

“Sončni žarek je,” je rekel droben, nežen, razigran glas, “in rad bi prišel noter!”

N–ne”, je rekla mala roza vrtnica, “ne moreš noter”. In spet je še naprej mirno sedela.

Kmalu je skozi luknjo od ključavnice zaslišala šelesteči šepet.

“Kdo je tam,” je rekla.

“Sončni žarek je,” je rekel droben, nežen glas, “in rad bi prišel noter, rad bi prišel noter!”

“Ne, ne,” je rekla mala roza vrtnica, “ne moreš noter.”

Mala roza vrtnica je še naprej mirno sedela in čez nekaj časa je zaslišala tok, tok, tok in šumenje, šelestenje in šepetanje povsod po oknu, po vratih in skozi luknjo od ključavnice.

“Kdo je tam,” je rekla.

“Dež je in Sonce, Dež in Sonce,” sta skupaj rekla dva drobna glaska, “in želiva priti noter! Želiva priti noter. Želiva priti noter!”

“Oh, ja, ” je rekla mala roza vrtnica, “če sta dva, potem pa mislim, da vaju moram spustiti noter.”

Tako je odškrnila vrata in prišla sta noter. En jo je zagrabil za eno ročico, drugi za drugo in skupaj so tekli, tekli in tekli vse do površja. Potem sta rekla:

“Potisni glavo skozi!”

In je potisnila glavo skozi; znašla se je sredi prekrasnega cvetličnega vrta.

Bila je pomlad in vse ostale cvetlice so potisnile glavo skozi; ona pa je bila najlepša majhna roza vrtnica v celem vrtu.