Povodni konj in želva – pravljica za lahko noč

Povodni konj in želva - pravljica za lahko noč
Pred davnimi časi je živel povodni konj, ki mu je bilo ime Stanko. Ker je bil med vsemi živalmi na svetu, poleg slona, največji, so ga imeli za svojega kralja. Povodni konj je imel sedem žena in vsako od njih je imel neskončno rad. Večkrat je za svoje ljudstvo prirejal velike pojedine. In kljub temu, da so ga vsi na tem območju poznali, so njegovo pravo ime vedele le žene.

Nekega dne je tako povodni konj priredil eno od svojih pojedin. Takoj ko so se vsi gostje posedli k obilni večerji je povodni konj rekel »le tisti, ki poznate moje ime, lahko uživate v tej večerji.« Vsi so se med seboj spogledali in prav nihče ni vedel, kako je povodnemu konju ime. Zato so morali prav si oditi domov in za seboj pustiti nedotaknjeno čudovito večerjo in prijetno vino.

Tik preden pa so vsi odšli je želva povodnega konja vprašala, kaj bo storil, če ji do naslednje pojedine uspe ugotoviti, kako mu je ime. Povodni konj je odvrnil »če boš moje ime ugotovila pred naslednjo pojedino, bom to zemljo zapustil s svojimi sedmimi ženami in živel v vodi za vedno.«

Želva je vedela, da gredo povodni konj in njegove žene vsak dan k reki, da spijejo nekaj vode in se umijejo. Povodni konj je hodil prvi, žene pa so mu sledile. Tako je ta dan, ko so se povodni konj z ženami spet odpravili k bližnji reki, želva na poti skopala luknjo in jih čakala.

Čez nekaj časa je želva opazila, da se je pet od žena bolj približalo povodnemu konju, medtem ko sta dve ostali zadaj. Želva je splezala iz svoje luknje in se na pol zakopala v pesek, tako da je druga polovica gledala ven.

Medtem, ko sta se dve ženi pogovarjali, se je ena po nesreči zaletela z nogo ob želvin oklep. V trenutku je zajokala »O, Stanko, dragi moj mož, prosim pridi in mi pomagaj. Poškodovala sem se.«

Želva je slišala ime povodnega konja in šla srečna domov.

Naslednjič, ko je povodni konj priredil pojedino, mu je želva povedala, da je izvedela njegovo ime. Povodni konj je zahteval, da mu svojo ugotovitev dokaže. Želva je zahtevala, da je ne bo poškodoval, ko bo zaslišal svoje ime. Povodni konj je obljubil, da ji ne bo škodoval.

»Stanko je tvoje ime.« je želva rekla na ves glas. Vsi gostje pojedine so glasno vzklikali na želvino čast in se posedli k svojemu obedu.

In ker je tako obljubil, je povodni konj po pojedini odšel s svojimi sedmimi ženami. Šli so do bližnje reke in se tam naselili ter nikoli več prišli nazaj na kopno. Vse od takrat povodne konje srečamo na kopnem le ponoči, saj cel dan preživijo v vodi.

Indijska pravljica

Ocena:
[Skupaj: 8 povprečno: 4.1]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor