Zlati medaljon – pravljica za lahko noč

Čudovita zgodbica o dveh prijateljčkih, ki sta eden drugemu pokazala, kaj sta pravo prijateljstvo in prijaznost.

Nekoč, pred davnimi časi sta na Kitajskem živela dva prijatelja, katerima je bilo ime Ki-wu in Pao-shu. Ta dva mlada gospodiča sta se imela rada in sta ves čas preživela skupaj. Nikoli se nista sporekla in njunega prijateljstva ni skalila nobena slaba misel. O njuni nesebičnosti bi vam lahko pripovedovali nešteto zgodb in kako sta za to od vil prejela pravi dar vrlin. Ena zgodba pa med vsemi izstopa in bo dovolj, da boste videli, kako močno sta bila povezana in kako dobra sta bila po srcu.

Bil je svetel in čudovit dan v zgodnji spomladi, ko sta se Ki-wu in Pao-shu odpravila na sprehod, saj sta imela mesta in njegovega hrupa že dovolj.

»Greva v osrčja borovega gozda,« je rekel Ki-wu veselo. »Tam bova lahko pozabila na vse svoje skrbi; lahko se bova nadihala sladkosti rožic in ležala na tleh, ki jih prekriva mah.«

»Dobro!« je rekel Pao-shu, »tudi jaz sem utrujen. Gozd je super prostor za počitek.«

Vesela kot dva golobčka na praznik sta odšla po vijugasti cesti, z očmi sta oprezala za vrhovi dreves v daljavi. Njuni srci sta bili hitro v mladostniškem veselju, ko sta se vedno bolj bližala gozdu.

»Trideset dni sem bil zakopan v knjigah,« je omenil Ki-wu. »Trideset dni nisem imel počitka. Moja glava je polna modrosti, skrbi me, da bo kar počila. Oh, kako prija sapa čistega zraka, ki piha čez gozd.«

»In jaz,« je dodal Pao-shu, »sem delal kot suženj za svojim računalnikom in to je res tako dolgočasno, kot so tvoji kupi knjig. Moj gospodar dela izredno slabo z mano. Kar konkretno mi prija, da se umaknem izven njegovega dosega.«

Ta čas sta prispela do gozdne meje, prečkala majhen potoček in jo mahnila mimo dreves in grmičevja. Tako sta se že dobro uro sprehajala, se veselo pogovarjala in smejala, nato pa sta kar na lepem ob križišču pri gredici, prekriti s cvetlicami, na poti zagledala svetlečo se kepo zlata.

»Poglej!« sta rekla oba istočasno in kazala na zaklad pred njima.

Ki-wu se je ustavil in s tal pobral medaljon. Bil je skoraj tako velik kot limona in res čudovit. »Tvoj je, dragi prijatelj,« je rekel in ga istočasno pomolil Pao-shu »ker si ga videl prvi.«

»Ne, nikakor,« je odgovoril Pao-shu »motiš se, dragi bratec, saj si prvi rekel, da ga vidiš. In nikakor ne moreš reči, da te dobre vile ne bi nagradile za vse ure, ko si bil zvest učenju.«

»Da bi mi poplačale za moje učenje! No, to pa ni mogoče. Kaj ne pravijo modri možje, da je učenje samo po sebi nagrada? Ne, zlato je tvoje in pri tem bom vztrajal. Kar spomni se vseh tednov svojega trdega dela – in gospodarjev, ki so te priklenili ob delo! To je nekaj povsem boljšega! Vzemi ga.« je rekel nasmejan »naj bo to jajce iz gnezda, na katerem boš izvalil svoje veliko bogastvo.«

Kljub temu, da sta se kar nekaj minut zabavala ob svojih mislih in se vsak zase branila zaklada, sta še vedno vztrajala, da pripada drugemu. Nenazadnje pa sta kup zlata pustila tam, kjer sta ga najprej opazila in dva zvesta prijatelja sta nadaljevala svojo pot v vednosti, da imata svojega prijatelja raje od vsega na tem svetu. Obrnila sta hrbet katerikoli možnosti, da bi se začela prepirati.

»Nisva zaradi zlata zapustila mesta« je toplo vzkliknil Ki-wu.

»Ne« je odvrnil prijatelj »le en sam dan v tem gozdu je vreden na tisoče medaljonov.«

»Greva do izvira in sediva na skale,« je predlagal Ki-wu. »To je najboljši kotiček v celem logu.«

Ko sta prispela do izvira, sta na žalost ugotovila, da je bil prostor precej obiskan. Nekdo se je namestil povsod in zasedel vse proste kotičke.

»Zbudi se, prijatelj!« je razburjeno rekel Pao-shu »Zate je v bližini nekaj denarja. Tam malce višje na poti je zlato jabolko in čaka na nekoga, da bi ga pobral.«

Nato sta opisala nezaželenemu neznancu, kje točno se nahaja zaklad in bila zadovoljna, ko sta ga opazovala, kako željan zaklada odhaja.

Tako sta eno uro uživala v družbi eden drugega in govorila o vseh željah in ambicijah, ki jih imata za svojo prihodnost. Poslušala sta glasbo ptic, ki so skakljale na vejah nad njima.

Nenazadnje pa ju je prestrašil jezen glas moža, ki sta ga nekoliko prej poslala iskati zlati medaljon. »Kakšen trik sta pa vidva mojstra želela napraviti nad menoj? Zakaj človeka brez prebite pare, kot sem jaz, pošiljata na dolgo pot brez pravega vzroka na tako vroč dan?«

»Kaj pa govoriš, prijatelj?« je vprašal Ki-wu ves pretresen »si našel sadež, o katerem sva ti pravila?«

»Ne« je odgovoril z glasom, ki je dušil njegovo jezo »Na njegovem mestu je bila gromozanska kača, ki sem jo moral s svojim rezilom presekati na pol. Zdaj pa bodo bogovi nad menoj zgrnili nesrečo, ker sem ubil bitje iz gozda. Če sta mislila, da me bosta od tu odvrnila s takšnim trikom, sta se hudo zmotila, saj sem bil na tem mestu prvi in nimata nobene pravice, da bi mi ukazovala.«

»Prenehaj s svojim klepetom, kmetek in vzemi ta baker v zameno. Mislila sva, da ti delava uslugo. Če si slep, lahko za to kriviš le samega sebe. Pridi Pao-shu, greva nazaj in si poglejva to neverjetno kačo, ki se skriva v kupu zlata.«

V veselem smehljanju sta prijatelja zapustila kmeta in se obrnila nazaj na poti proti zlatemu medaljonu.

»Če se ne motim,« je rekel študent, »je zlato ležalo preko tistega podrtega drevesa.«

»Čisto zares; kmalu bi morala zagledati mrtvo kačo.«

Hitro sta prečkala preostanek poti in z očmi pozorno oprezala po tleh. Ko sta prispela na točko, kjer sta zadnjič videla kupček zlata, sta presenečeno ugotovila, da tam ni tistega zlatega medaljona, niti mrtve kače, o kateri je govoril kmet, ampak namesto vsega tega dva zlata medaljona, vsak večji od tistega, ki sta ga videla prvič.

Vsak od prijateljev je vzel enega od zakladov in ga vesel predal prijatelju.

»Če ne drugega, so te vile nagradile za tvojo nesebičnost!« je rekel Ki-wu.

»Ja,« je odvrnil Pao-shu »s tem, da so mi omogočile, da ti predam tvojo nagrado.«

Norman Hinsdale Pitman