Zakaj se slak vzpenja – pravljica za lahko noč

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, je slak še rasel po tleh. Živel je na tleh in se prav nikoli ni nikamor povzpel.

Na vrhu drevesa, ki je raslo v bližini prekrasnega slaka, je živela gospa Stržkova s svojim sinčkom Stržkom. Mali Stržek je imel poškodovano krilo in zato ni mogel leteti. Po cele dneve je samo ždel v gnezdu in se sprehajal po veji ter čakal mamico Stržkovo, da prinese črva. Mamice Stržkove po cele dneve ni bilo, vrnila se je šele zvečer. Takrat je malemu Stržku dala črvička in mu pripovedovala, kaj je videla, ko je letela okoli in iskala hrano. Malemu Stržku je pogosto pripovedovala o prekrasnem slaku, ki ga je videla na tleh cveteti.

Tako pogosto je pripovedovala o tem čudovitem cvetu, da ga je tudi mali Stržek želel videti. Tako močno si je želel videti prekrasni slak, a ni mogel leteti, da bi odletel do njega. Oh, kako ga je želel videti. Tako močno, da je na ves glas začivkal:

“Kako močno si želim, da bi prekrasni slak tudi sam videl!”

Prekrasni slak, ki je živel v bližini Stržkovega drevesa, je slišal Stržkovo čivkanje. Tako zelo močno si je zaželel, da bi mali Stržek videl njegov obraz. Počasi je začel plaziti po tleh. Malo po malo, dokler ni dosegel debla. Potem pa ni več mogel naprej, saj ni znal plezati. Ampak tako zelo si je želel priti do Stržkovega gnezda, da je nekaj moral storiti. Zagrabil je lubje in se malo potegnil navzgor. In še malo in še malo in še preden se je zavedal, je znal plezati.

Tako je prekrasni slak počasi priplezal do gnezda, v katerem je bil doma mali Stržek. Pomolil je svojo prekrasno glavo v gnezdo, tako da ga je mali Stržek lahko videl.

Od tistega dne so Stržki zelo veseli ptički in veselo pojejo, prekrasni slak pa se zna vzpenjati.

Neznan avtor