Trije kozli – pravljica za lahko noč
Nekoč, pred davnimi časi so trije kozli živeli na travniku v gorah. Bili so trije Kozli – Mali Kozel, Srednji Kozel in Veliki Kozel.
Ob travniku, kjer so živeli kozli, je tekla reka. Nekega dne so se kozli odločili, da bodo jedli travo na drugi strani reke.Vendar pa so najprej morali prečkati most, pod katerim je živel veligi grdi škrat.
Najprej je Mali Kozel stopil na most. Tap, tap je klopotal preko mostu.
“Kdo stopica preko mojega mostu?” je zarjovel škrat.
“Samo jaz sem, Mali Kozel, grem preko reke, da bi se na drugi strani najedel sočne trave,” je rekel Mali Kozel s slabotnim glasom.
“Pojedel te bom,” je rekel škrat.
“Oh, prosim, ne pojej me, tako majhen sem, ” je zašepetal Mali Kozel. “Počakaj na naslednjega kozla. Je večji od mene.”
“No, dobro, pojdi čez,” je rekel škrat. “Bom počakal naslednjega.”
Malo pozneje je Srednji Kozel stopil na most. Tip, tap, tip, tap je klopotal preko mostu.
“Kdo hodi preko mojega mostu?” je zarjovel škrat.
“Samo jaz sem, Srednji Kozel, grem preko reke, da bi se na drugi strani najedel sočne trave,” je rekel Srednji Kozel z ne tako spabotnim glasom.
“Pojedel te bom,” je rekel škrat.
“Oh, prosim, ne pojej me, ” je rekel Srednji Kozel. “Počakaj na naslednjega kozla. Je največji od vseh.”
“No, dobro, pojdi čez,” je rekel škrat. “Bom počakal naslednjega.”
Ni minilo dolgo časa in že Veliki Kozel je stopil na most.
Najprej je Mali Kozel stopil na most. Tip, tap, tip, tap, tip, tap je klopotal preko mostu.
“Kdo klopota preko mojega mostu?” je zarjovel škrat.
“Samo jaz sem, Veliki Kozel,” je rekel Veliki Kozel s svojim grobim rjovečim glasom.
“Zdaj te bom pojedel,” je zarjovel škrat in skočil na most. Bil je zelo zloben in zelo lačen.
A Veliki Kozel je bil zelo čvrst in močan. Sklonil je glavo, stelek proti škratu in ga tako močno zadel, da je škrat zletel v zrak in potem pljuksnil v sredino reke.
In potem velikega grdega škrata ni noben več videl.
Veliki Kozel se je pridružil Srednjemu Kozlu in Malemu Kozlu na travniku drugi strani reke. Tam so se tako najedli, da so komaj prišli domov.
Norveška pravljica