Zgodba o dveh podlih miših – Pravljica za lahko noč
Nekoč pred davnimi časi bila je čudovita mala hišica za punčke z rdečimi opekami in belimi okni, imela je prave tkane zavese, vhodna vrata in na strehi dimnik. V njej sta živeli punčki Lucija in Jana; no pravzaprav je bila hišica last Lucije, ki nikoli ni naročila nobenega obroka. Jana je bila kuharica; vendar nikoli ni kuhala, saj so obroki vedno prišli že pripravljeni v škatlicah.
V škatlici so bili dva rdeča jastoga in šunka, riba, puding, nekaj hrušk in pomaranč. Niso bili postreženi na krožniku, ampak vseeno na pogled prav slastni.
Neko jutro sta se odpravili Lucija in Jana na vožnjo z avtomobilom za punčke. V otroški sobi je bilo zelo tiho, ker je bila prazna. Kar na lepem pa je iz kota poleg kamina prišel tih praskajoči zvok iz luknje v letvici. Tat Tomaž je za trenutek pomolil glavo iz luknje in se takoj skril nazaj. Tat Tomaž je bil mišek. Minuto za njim pa je Cvilka Cvulka, njegova žena, prav tako pokukala ven in ko je videla, da ni nikogar, je pritekla in se skrila pod drva.
Na drugi strani kamina je stala hišica za punčke. Tat Tomaž in Cvilka Cvulka sta se prav potiho sprehodila do vhodnih vrat in jih počasi in previdno odprla.
Tat Tomaž in Cvilka Cvulka sta se povzpela po stopnišču in pokukala v jedilnico. Zacvilia sta od veselja! Na mizi je bila prav čudovita večerja! Pločevinaste žlice, svinčeni noži in vilice in dva punčkasta stola – kako zelo prikladno!
Tat Tomaž se je lotil dela in pričel pojedino s šunko. Bila je lepe svetleče rumene barve, prežeta z rdečo. Nož pa mu je zdrsel iz roke in ga poškodoval; prst je vtaknil v usta.
“Ni dovolj kuhana; trda je. Ti poskusi, Cvilka Cvulka.” Cvilka Cvulka se je dvignila s svojega stola in ae lotila šunke z drugim svinčenim nožem.
“Trda je, kot tiste pri sirarju,” je rekla Cvilka Cvulka. Krožnik pod šunko se je vdal in počil, ta pa se je zvalila pod mizo.
“Pusti jo,” je rekel Tat Tomaž; “Daj mi nekaj ribe, Cvilka Cvulka!”
Cvilka Cvulka je poskusila z vsemi možnimi pločevinastii žlicami z mize; a riba je bila prilepljena na pladenj. Takrat pa je Tat Tomaž izgubil vse potrpljenje. Šunko je postavil na sredo sobe in po njej udarjal z lopatko – bum, bum, tresk, tresk! Šunka se je razletela na kosčke, saj je bila pod sijočo barvo le umetna masa!
Zaradi tega sta bila jeza in razočaranje Tomaža in Cvulke neomajna. Razbila sta puding, jastoge, hruške in pomaranče. Ker riba ni hotela s pladnja, sta jo postavila v vroče rdeč šumeči papirnati ogenj v kuhinji; a ravno tako kot ni hotela s pladnja, tudi zagorela ni. Tat Tomaž se je povzpel do kuhinjskega dimnika in pogledal vanj – ni se kadilo.
Medtem ko je bil Tat Tomaž pri dimniku, pa je Cvilka Cvulka naletela na novo razočaranje. Ob garderobni omari je našla male posodice, na katerih je pisalo -Riž-, -Kava-, -Sladkor-, ampak ko jih je obrnila na glavo, v njih ni bilo drugega kot rdeče in modre perlice.
Takrat pa sta se dve miški odločili storiti vsako možno lumparijo – sploh Tat Tomaž! Iz predalov v Janini sobici je pobral vsa oblačila in jih pometal skozi okno vrhnjega nadstropja.
Cvilka Cvulka pa je imela drugačne misli. Medtem ko je spulila že polovico perja iz Lucijine postelje, se je spomnila, da si pravzaprav tudi sama želi posteljo iz perja. S pomočjo Tomaža je perjanico odnesla po stopnicah in preko srčaste preproge. Zelo težko je bilo stisniti perjanico skozi luknjo v mišji brlog; ampak nekako jima je le uspelo.
Cvilka Cvulka se je nato vrnila še po stol, knjižno omaro, ptičjo kletko in kar lepo število drobnarij. Knjižna omara in ptičja kletka pa nikakor nista šli skozi luknjo v mišji brlog. Cvilka Cvulka jih je skrila za kupom drv in se vrnila v hišico, da bi odnesla še zibko.
Ko se je Cvilka Cvulka ravno vračala z drugim stolom, se je kar na lepem slišal pogovor, ki je prihajal z druge strani. Miši sta se skrili nazaj v svojo luknjo, punčki pa sta vstopili v otroško sobico. Kakšen prizor je pričakal Janine in Lucijine oči! Lucija se je sesedla ob kuhalniku v kuhinji in strmela v nered; Jana se je naslonila ob kuhinjski predalnik in se nasmehnila – nobena pa ni rekla niti besede.
Knjižno omaro in ptičjo kletko sta potegnili izza kupa drv, Cvilka Cvulka pa je vseeno imela zibko in kar nekaj oblačil, ki so pripadala Luciji. Prav tako jima je vzela kar nekaj uporabnih ponvic in loncev in še nekaj malih stvari.
Dekletce, ki si je lastilo hišico za punčke, je reklo: “punčko bom oblekla v policistko!” Varuška pa je omenila “postavila bom past za miši!”
Takšna je torej zgodba dveh podlih miši – konec koncev prav hudo nagajiva vseeno nista bila saj je Tat Tomaž plačal za vse, kar sta uničila. Pod srčasto preprogo je našel nenavaden cekin in na božični večer sta ga z Cvilko Cvulko zatlačila v eno izmed Lucijinih in Janinih nogavic. Prav tako pa vsako zgodnje jutro – preden se drugi zbudijo – Cvilka Cvulka pride s svojo metlico in omelom, da očedi hišico za punčke!