Zgodba o Peterčku Zajcu – pravljica za lahko noč

Nekoč so bili štirje malčki Zajčkovi, njihova imena so bila — Flopi, Mopi, Bombažek in Peterček. S svojo mamico so živeli v kašči pod koreninami zelo velike smreke. “No, dragi moji”, je rekla gospa Zajec nekega jutra, “lahko greste na polje, do spodnje poti tudi, ampak nikakor pa ne smete na vrt gospoda Gregorja: vaš očka je imel tam grozno nesrečo in se znašel v piti gospe Gregor.” “Pojdite zdaj in ne počnite lumparij, jaz pa grem medtem po opravkih.” Stara gospa Zajec je vzela košaro in svoj dežnik in se odpravila skozi gozd do peka. Kupila je štruco črnega kruha in štručke z rozinami.

Flopi, Mopi in Bombažek so bili prav prijazni mali zajčki in so se lotili nabirati jagode. Peterček, ki pa je bil bolj nagajive sorte, pa je stekel na vrt gospoda Gregorja in se splazil pod vratci! Najprej se je lotil nekaj solate in francoskega fižola; nato pa še redkvic. In ko mu je bilo že rahlo slabo, je šel poiskati nekaj peteršilja. A še preden je prišel do konca kumarične gredice, je naletel na gospoda Gregorja!

Gospod Gregor je na vseh štirih sadil mlado zelje in v trenutku skočil in stekel za Peterčkom, mahal in vpil “ustavi se tat”. Peterček se je pošteno prestrašil; tekel je preko celega vrta, saj je pozabil, kako priti nazaj do vrat. Enega svojih čevljev je izgubil med zeljem, drugega pa med krompirjem. Ko jih je izgubil, je pričel teči po vseh štirih in bil na srečo nekoliko hitrejši in mislim, da bi ga to lahko celo rešilo, če se ne bi ujel v mrežo s tistimi velikimi gumbi na svoji jakni. Bila je modra jakna s kovinskimi gumbi, povsem nova seveda. Peterček je menil, da je z njim konec in točil velike solze; in te solze so slišali prijazni vrabci, ki so v naglici poleteli k njemu in mu pomagali, da se je rešil.

Gospod Gregor je nekje našel sito, s katerim bi Peterčka po glavi; ta pa se je izognil ravno v pravem času, ampak svojo jakno je pustil za sabo. Smuknil je v lopo z orodji in se skril v zalivalko. Bila bi prav čudovito skrivališče, če ne bi bila polna vode. Gospod Gregor je bil prepričan, da je Peterček nekje v lopi, mogoče skrit pod cvetličnim lončkom. Pregledal je prav vsakega. Takrat pa je Peterček kihnil – “Aaaačih!” gospod Gregor ga je takoj našel.

Hotel je položiti svojo nogo nad Peterčka, ta pa je skočil skozi okno in prevrnil tri cvetlične lončke rož z police. To okno je bilo seveda premajno, da bi skozenj za njim šel tudi gospod Gregor in počasi mu je že zmanjkovalo moči, da bi še lovil Peterčka. Vrnil se je k svojim opravilom.

Peterček se je usedel, da bi si odpočil; bil je brez sape in se tresel od strahu, obenem pa ni imel pojma, kam se mora obrniti, da bi odšel od tam. Zaradi skrivanja v zalivalki pa je bil tudi premočen. Minilo je precej časa, ko je tako, skok-skok, poskakoval naokoli in se razgledoval. Takrat je našel v zidu okoli vrta vrata; a bila so zakljenjena in pod njimi ni bilo dovolj prostora, da bi se mali zajček stisnil na drugo stran.

Stara miška je ves čas tekala mimo kamna poleg stopnice pri vratih, nosila je grah in fižol za svojo družinico in občasno tudi košček lesa. Peterček jo je vprašal za pot do vrat na vrt, a v ustih je imela tako velik grah, da mu ni mogla odgovoriti. Le glavo je stresla v odgovor. Peterček je zajokal.

Potem je poskusil priti iz vrta in se namenil naravnost čez vrt na drugo stran, a to ga je le še bolj zmedlo. Tako je prišel do ribnika, kjer je gospod Gregor polnil svojo zalivalko. Bela mačka je tam strmela v zlato ribico v njem; sedela je zelo, zelo mirno, le njen rep je vsakih nekaj trenutkov švignil, kot bi bil živ. Peterček je menil, da bi bilo bolje, če gre mimo brez besed; o mačkah je slišal precej zgodb od svojega malega bratranca Zajčka Benjamina.

Vrnil se je k lopi za orodje in kaj kmalu je tik za saboj zaslišal glas cevi ssssss, sssss, sssss, sssss. Peterček se je pobral pod bližnje grmovje. A ker se ni zgodilo prav nič, je splezal na mlinsko kolo in pokukal izza njega. Takoj je videl kako gospod Gregor zaliva svojo čebulo. S hrbtom je bil obrnjen proti Peterčku, pred njim pa so bila vrata na vrt!

Peterček se je prav potiho spustil z mlinskega kolesa in pričel teči kolikor hitro je lahko po ravni potki za grmičevjem črnega ribeza.

Gospod Gregor ga je na ovinku zagledal, a Peterčku je bilo vseeno. Splazil se je pod vrata in končno je lahko iz vrta varno odkorakal v gozd.

Gospod Gregor je malo jaknico in čeveljce obesil na strašilo, da bi z njim preplašil požrešne vrane.

Peterček ni nehal teči in se ozirati, vse dokler ni prispel do visoke smreke.

Bil je tako utrujen, da se je sesedel na mehko zemljo poleg zajčjega brloga in zaprl svoje oči. Mama je bila zaposlena s kuhanjem; vseeno pa jo je zanimalo, kje so njegova oblačila. To je bila že druga jaknica in drugi par čevljev, ki jih je Peterček izgubil v zadnjih dveh tednih!

Žal mi je, da moram to reči, ampak Peterčku je bilo tisti večer res hudo. Mama ga je spravila v posteljo in mu ponudila nekaj kamiličnega čaja. “Eno čajno žličko vsak večer pred spanjem.”

Flopi, Mopi in bombažek pa so medtem dobili za večerjo kruh, mleko in borovnice.