Prava princesa – pravljica za lahko noč

Nekoč, pred davnimi časi, je živel postaven princ, ki se je želel poročiti s pravo princeso. Odločen je bil, da si bo našel pravo princeso in tako potoval po vsem svetu v iskanju le-te. Srečal je mnogo princes, ampak pri vsaki od njih je bilo nekaj narobe. In prav tako je bilo zanj nemogoče vedeti ali so prave princese ali ne. Nenazadnje se je le vrnil v svojo palačo žalosten in strtega srca, saj ni mogel najti dekleta po svojem okusu.

Nekega večera pa je nastala grozna nevihta. Na nebu je bilo polno strel in grom je bil tako glasen, da so se zidovi palače tresli. Bila je temna in vetrovna noč. Nenadoma pa je princa zbudilo trkanje po vratih. Kralj je šel do vrat in jih odprl. Pred vrati je stala čudovita princeska. Njene oči so se svetile kot svetle zvezde in njen obraz je bil prav angelski. Bila pa je mokra od las do stopal in se tresla od mraza. Rekla je, da je prava princesa in da se je v temnem zimskem večeru izgubila.

»Kmalu bomo vedeli« je rekla kraljica. Na skrivaj se je zmuznila v spalnico, kjer je odstranila vse plasti s postelje in na žimnico položila tri majhne grahe. Nanje je položila dvanajst žimnic in čez nje še dvanajst pokrival iz perja. Nato je prikupno princesko odpeljala v to kraljevo spalnico in ji rekla, da naj spi v tej postelji.

Naslednje jutro je kraljica deklico vprašala, če je dobro spala. Deklica je odgovorila »oh, sploh ne! Komaj sem zaprla svoje oči. Nekaj je bilo pod mojimi žimnicami, bilo je težko ležati na njih in zelo me je bolelo. Celo vsa modra in črna sem od bolečin.«

Kraljica se je nasmehnila in vedla, da je to dekle vsekakor prava princesa, saj je lahko čutila male grahke kljub vsem žimnicam in pokrival s katerimi jih je prekrila. Le prava princesa kraljevske krvi ima lahko tako močan občutek za takšne reči.

Princ je tako končno našel svojo pravo princeso in živela sta srečno do konca svojih dni.

Hans Christian Andersen