15-letnica, anksioznost in panični napadi: kako ji pomagati?

Ko se 15-letnica zapre v sobo, odrine prijateljice, zavrača šolo in večino dneva preživi na telefonu, starši pogosto ne vedo več, kako naj pristopijo. Vsak pogovor se lahko konča z molkom, jokom, jezo ali novim umikom. Ob paničnih napadih pa se pojavi še strah, da je z otrokom nekaj resno narobe.

Takšno vedenje ni nujno lenoba, razvajenost ali pomanjkanje odgovornosti. Lahko je znak, da je najstnica notranje preobremenjena in da se njen svet postopoma manjša. Soba postane edini prostor, kjer se počuti dovolj varno. Telefon ji pomaga, da za nekaj časa ne čuti strahu. Izogibanje šoli pa prinese kratkotrajno olajšanje, čeprav dolgoročno tesnobo še povečuje.

Staršem v takšnem položaju ni treba postati terapevti. Pomembno pa je, da stisko vzamejo resno, zmanjšajo pritisk in naredijo prvi korak do strokovne podpore.

Pomembno: Članek je informativne narave in ne nadomešča pregleda pri zdravniku, psihologu ali specialistu otroške in mladostniške psihiatrije.

Kdaj najstniška stiska ni več samo težko obdobje?

Najstništvo prinaša nihanje razpoloženja, večjo potrebo po zasebnosti, občutljivost in občasne konflikte s starši. Toda pri anksioznosti ne gre samo za slab dan ali odpor do obveznosti.

Posebej pozorni moramo postati, kadar strah in umikanje trajata več tednov, se stopnjujeta ali močno vplivata na šolo, odnose, spanje, prehranjevanje in vsakdanje življenje.

Znaki, ob katerih je smiselno ukrepati, so lahko:

• ponavljajoči se panični napadi ali močna telesna tesnoba,
• strah pred odhodom v šolo in pogosto izostajanje,
• zapiranje v sobo in izogibanje družini,
• umik od prijateljic in dejavnosti, ki so jo prej veselile,
• pretirana uporaba telefona kot edini način pomiritve,
• nespečnost, izčrpanost ali obrnjen ritem spanja,
• pogosti glavoboli, bolečine v trebuhu, slabost ali občutek dušenja,
• močan strah pred napakami, ocenjevanjem in odgovornostjo,
• izjave, da ničesar ne zmore ali da nima smisla poskušati.

Anksioznost lahko postane resna težava, kadar je močna, traja dalj časa in ovira vsakodnevno delovanje. Zato pri kombinaciji paničnih napadov, šolskega izogibanja, socialnega umika in izgube zanimanja ni priporočljivo zgolj čakati, da bo minilo samo od sebe.

Zakaj jo je tako strah odgovornosti?

Strah pred odgovornostjo je pogosto v resnici strah pred neuspehom, kritiko ali razočaranjem drugih. Najstnica lahko ob vsaki nalogi začuti, da mora biti popolna. Ker ne verjame, da bo zmogla, se ji zdi varneje, da sploh ne začne.

V ozadju se lahko skrivajo misli, kot so:

»Kaj, če naredim napako? Kaj, če se osramotim? Kaj, če razočaram starše? Kaj, če v šoli dobim panični napad? Kaj, če vsi opazijo, da z mano nekaj ni v redu?«

Za odraslega je lahko domača naloga, telefonski klic ali prihod v razred majhna obveznost. Za anksiozno najstnico pa se lahko ta naloga v telesu sproži kot nevarnost. Srce začne hitreje biti, dihanje postane plitko, pojavijo se slabost, tresenje, omotica in občutek, da mora pobegniti.

Ko se obveznosti izogne, se za nekaj časa počuti bolje. Možgani si to zapomnijo: izogibanje prinese olajšanje. Naslednjič je zato strah še močnejši. Tako nastane začarani krog, iz katerega se težko izvije brez podpore.

Kako se pogovoriti, ko se zapira v sobo?

Prvi pogovor naj ne bo zasliševanje. Cilj ni, da najstnica takoj razkrije vse, kar jo muči. Cilj je, da začuti, da je ob vas lahko tudi takrat, ko nima pravih besed.

Namesto stavkov:

»Tako ne moreš več živeti.«
»Samo telefon ti gre po glavi.«
»Vsi imamo obveznosti, pa jih opravimo.«
»Moraš se zbrati in iti v šolo.«

lahko poskusite reči:

»Vidim, da ti je zadnje čase zelo težko.«
»Ne bom te silila, da mi vse poveš takoj.«
»Rada bi razumela, česa te je najbolj strah.«
»Tega ti ni treba reševati sami.«
»Skupaj bova poiskali nekoga, ki ti bo znal pomagati.«

Če noče govoriti, ji lahko ponudite drugo možnost. Morda vam bo lažje napisala sporočilo, pokazala zapis v telefonu ali se pogovorila med vožnjo oziroma sprehodom, ko ji ni treba ves čas vzdrževati očesnega stika.

Pomembno je tudi, da ne zahtevate takojšnje razlage, zakaj je odrinila prijateljice. Morda jo je sram, ker se ne počuti dobro. Morda se boji njihovih vprašanj. Morda nima energije za druženje ali pa se je med njimi zgodilo nekaj, česar še ne zmore povedati.

Več o mirnem pristopu lahko preberete tudi v članku Ko se najstnica začne zapirati pred nami.

Kaj narediti med paničnim napadom?

Panični napad je izjemno neprijeten. Med napadom najstnica ne potrebuje dolge razlage, zakaj se ji ni treba bati. Njeno telo je že v alarmnem stanju in zapletenih navodil pogosto ne more sprejeti.

Ostanite mirni in govorite počasi

Usedite se v njeno bližino in ji povejte, da ste z njo. Ne stojte nad njo in je ne zasipajte z vprašanji. Lahko rečete:

»To je panični napad. Zelo neprijeten je, vendar bo minil. Tukaj sem.«

Ne silite je v zelo globoke vdihe

Ukaz »globoko dihaj« lahko pri nekaterih ljudeh poveča občutek pomanjkanja zraka. Bolj uporabno je nežno podaljševanje izdiha. Predlagate lahko, naj vdihne običajno, nato pa zrak počasi izpusti, kot bi hladila vroč čaj.

Pomagajte ji opaziti okolico

Če ji ustreza, jo povabite, naj poimenuje nekaj stvari, ki jih vidi, sliši ali čuti pod rokami. S tem pozornost počasi preusmeri iz notranjega alarma v sedanji trenutek.

Po napadu ne analizirajte takoj

Po paničnem napadu je lahko utrujena, prestrašena ali osramočena. Najprej naj se telo umiri. O tem, kaj je napad sprožilo in kaj bi ji prihodnjič pomagalo, se pogovorite pozneje.

Ob prvem močnem napadu, nenavadnih simptomih, izgubi zavesti, hudi bolečini v prsih ali drugih znakih, pri katerih niste prepričani, da gre za paniko, se posvetujte z zdravnikom oziroma poiščite nujno medicinsko pomoč.

Strah pred šolo: pritisk ali začasna prilagoditev?

Ko najstnica zaradi tesnobe ne zmore v šolo, grožnje in kazni navadno še povečajo strah. Po drugi strani tudi popoln in nedoločen umik iz vseh šolskih obveznosti lahko utrdi izogibanje.

Najbolj koristna je usklajena, postopna in strokovno podprta vrnitev. Starši naj se čim prej povežejo z razrednikom in šolsko svetovalno službo. Ni treba razkriti vseh zasebnih podrobnosti, treba pa je jasno povedati, da gre za duševno stisko in ne za običajno neopravičeno izostajanje.

Dogovor lahko začasno vključuje:

• eno varno osebo v šoli, h kateri lahko pride ob tesnobi,
• postopen prihod k posameznim uram,
• dogovorjen miren prostor za kratko umiritev,
• premišljeno razporeditev ocenjevanj,
• jasen načrt, kaj narediti ob paničnem napadu,
• redno kratko komunikacijo med starši in šolo.

Prilagoditve naj ne nastanejo samo med staršem in šolo, ampak skupaj z najstnico in po možnosti s strokovnjakom, ki jo obravnava. Tako ne dobi občutka, da drugi odločajo o njej brez nje.

Koristen je tudi članek Otrok ima težave v šoli – kaj lahko starši naredimo?.

Telefon ni glavni sovražnik, lahko pa postane del težave

Ko se najstnica več ur umika v telefon, je razumljivo, da ga starši želijo odvzeti. Toda če je telefon postal njen glavni način pomirjanja, stik z zunanjim svetom ali edina povezava z vrstniki, lahko nenadna popolna prepoved sproži še večjo stisko.

To ne pomeni, da telefon ne potrebuje meja. Pomeni pa, da samo odvzem naprave ne bo odpravil vzroka.

Začnite pri spanju in predvidljivosti. Skupaj določite čas, ko telefon ponoči ostane zunaj postelje ali se polni na dogovorjenem mestu. Pri tem naj enaka kultura uporabe zaslonov velja tudi za odrasle.

Namesto boja za vsako minuto poskušajte v dan postopoma vrniti dejavnosti, ki živčni sistem umirjajo drugače: kratek sprehod, tuš, pripravo hrane, ustvarjanje, poslušanje glasbe, stik z živaljo ali samo sedenje z družinskim članom brez zahteve po pogovoru.

Če uporaba telefona ponoči popolnoma poruši spanje, če je najstnica brez njega izrazito razdražljiva ali če zaradi njega opusti skoraj vse druge dejavnosti, naj bo tudi to tema pogovora s strokovnjakom.

Kako ji pomagati prevzemati odgovornost brez dodatnega pritiska?

Odgovornost se pri močni anksioznosti ne gradi z velikimi zahtevami, ampak z majhnimi izkušnjami: naredila sem nekaj, česar me je bilo strah, in preživela sem.

Namesto cilja »od jutri redno hodi v šolo« je lahko prvi korak, da zvečer pripravi oblačila. Naslednji korak je zajtrk ob določeni uri. Nato kratek prihod pred šolo, srečanje s svetovalno delavko ali obisk ene ure pouka, če je tak načrt usklajen s strokovnjakom.

Pohvalite trud in pogum, ne samo rezultata. Stavek »Opazila sem, da si kljub strahu poskusila« ji pomaga bolj kot »Vidiš, saj sploh ni bilo tako hudo«. Drugi stavek lahko nehote zmanjša njeno doživljanje.

Ne prevzemite vseh nalog namesto nje, vendar jih začasno razdelite na manjše dele. Ponudite dve obvladljivi možnosti, namesto odprtega vprašanja. Na primer: »Bi danes najprej napisala sporočilo svetovalni delavki ali želiš, da ga sestaviva skupaj?«

Kdaj poiskati strokovno pomoč?

Pri opisanih znakih – paničnih napadih, strahu pred šolo, zapiranju v sobo, umiku od prijateljic in izrazitem strahu pred odgovornostjo – je strokovna pomoč smiselna čim prej. Ni treba čakati, da najstnica popolnoma preneha hoditi v šolo ali da se stanje še bolj poslabša.

Prvi korak je lahko osebni oziroma izbrani pediater, šolska svetovalna služba ali najbližji Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov. V teh centrih lahko pomoč dobijo otroci, mladostniki in njihovi starši.

Seznam centrov je objavljen na strani Programa MIRA: Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov.

Najstnici strokovne pomoči ne predstavljajte kot kazen ali dokaz, da je z njo nekaj narobe. Lahko rečete:

»Vidim, da te je strah tako močan, da ti jemlje šolo, prijateljice in mir. Tega ti ni treba premagovati sami. Poiskali bomo osebo, ki razume panične napade in tesnobo.«

Če prvo osebo zavrne, to še ne pomeni, da pomoč ne bo delovala. Odnos s psihologom ali terapevtom je pomemben in včasih je treba poiskati strokovnjaka, ob katerem se mladostnica počuti dovolj varno.

Več osnovnih informacij najdete tudi v članku Kako pomagati otroku z anksiozno motnjo.

Kdaj je potrebna takojšnja pomoč?

Najstnico neposredno vprašajte, ali je kdaj pomislila, da ne bi več želela živeti, da bi si kaj naredila ali da bi bilo drugim brez nje lažje. Takšno vprašanje ji ne bo vsadilo ideje. Lahko pa ji pokaže, da ste pripravljeni slišati tudi najtežji del njene stiske.

Takoj ukrepajte, če:

• govori o smrti, samomoru ali tem, da življenje nima smisla,
• se samopoškoduje ali išče načine, kako bi si škodovala,
• ima konkreten načrt ali dostop do sredstev za samopoškodovanje,
• je nenadoma nenavadno mirna po obdobju hude stiske,
• se ne more umiriti, je zmedena ali izgublja stik z resničnostjo,
• je zaradi stiske neposredno ogrožena.

V takem primeru je ne puščajte same. Odstranite zdravila in druge nevarne predmete ter pokličite 112 ali jo odpeljite v najbližjo urgentno službo.

Za pogovor so na voljo tudi:

• TOM telefon za otroke in mladostnike: 116 111,
• Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik: 116 123,
• Klic v duševni stiski: 01 520 99 00.

Kaj lahko starši naredijo že danes?

Ni vam treba danes rešiti šole, telefona, prijateljstev in vseh paničnih napadov. Za prvi dan je dovolj nekaj konkretnih korakov.

Najprej ji mirno povejte, da vidite njeno stisko in da je ne boste kaznovali zaradi simptomov. Nato se dogovorite za stik s pediatrom, psihologom ali Centrom za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Obvestite šolsko svetovalno službo, da potrebujete začasen, varen načrt. Zvečer pa ne odpirajte vseh konfliktov hkrati. Poskrbite za hrano, nekaj miru in čim bolj predvidljivo noč.

Tudi starši potrebujete podporo. Občutki strahu, jeze, krivde in nemoči so v takšni situaciji človeški. Pogovor s strokovnjakom vam lahko pomaga, da ob hčerini stiski ostanete mirnejši in da ne nihate med popolnim popuščanjem ter nenadnimi kaznimi.

Zaključek: najprej varnost, nato majhni koraki

Petnajstletnica, ki jo je strah šole in odgovornosti, ki doživlja panične napade in se skriva v sobi, ni izgubila prihodnosti. Trenutno je njen živčni sistem preobremenjen in rešitev išče v umiku.

Največ ji lahko pomagajo odrasli, ki njene stiske ne zmanjšujejo, a ji hkrati ne dovolijo, da bi v njej ostala sama. Potrebuje toplino, jasen načrt, sodelovanje s šolo, postopne korake in strokovno pomoč.

Prvi korak ni popolna vrnitev v običajno življenje. Prvi korak je lahko samo stavek: »Vidim, da ti je težko. Verjamem ti. Skupaj bova poiskali pomoč.«

Pogosta vprašanja

Ali naj najstnici zaradi anksioznosti vzamemo telefon?

Nenaden popoln odvzem telefona lahko poveča konflikt in stisko, če je telefon postal njen glavni način pomirjanja ali stik z vrstniki. Potrebne so jasne, postopne meje, zlasti ponoči, hkrati pa obravnava vzroka tesnobe.

Ali naj jo prisilimo, da gre v šolo?

Grožnje in siljenje lahko tesnobo povečajo. Tudi dolgotrajno popolno izogibanje ni dobra rešitev. Najbolj smiseln je postopen načrt vrnitve, pripravljen skupaj z najstnico, šolo in strokovnjakom.

Kako vemo, ali gre za panični napad?

Panični napad se lahko kaže s hitrim bitjem srca, tresenjem, slabostjo, omotico, občutkom dušenja, bolečino v prsih in močnim strahom. Ob prvem napadu ali neobičajnih simptomih je potreben posvet z zdravnikom, da se izključijo telesni vzroki.

Kaj storiti, če noče k psihologu?

Najprej se lahko s strokovnjakom posvetujejo starši. Najstnici ponudite nekaj izbire glede osebe, časa in načina prvega stika. Pomoči ne predstavljajte kot kazen, temveč kot podporo pri težavi, ki ji trenutno jemlje velik del življenja.

Kdaj je treba poklicati 112?

Če najstnica pove, da si želi umreti, ima načrt za samomor, se je poškodovala, je neposredno ogrožena ali je zaradi duševnega oziroma telesnega stanja ni mogoče varno pustiti doma, pokličite 112.