Kako pomagati otroku z anksiozno motnjo

Anksiozne motnje so skupina duševnih motenj, pri katerih je glavni simptom tesnobnost. Povzročajo izrazit strah in zaskrbljenost, motnje v otrokovem vedenju, spanju, hranjenju in splošnem razpoloženju.

Katere vrste anksioznih motenj poznamo?

Poznamo več vrst anksioznih motenj, ki lahko prizadenejo otroke in mladostnike.

Generalizirana anksiozna motnja (GAM)

Generalizirana anksiozna motnja (GAM)  je pretirana in vsesplošna zaskrbljenost, ki se pojavlja skoraj vsak dan. Otroke z GAM skrbijo stvari, značilne za vse otroke, kot so npr. domače naloge, preizkusi znanja, delanje napak. Toda pri njih je ta skrb pogostejša in bolj izražena. Skrbi jih npr. zaradi odmorov, časa za kosilo, rojstnodnevnih zabav, druženja s prijatelji, vožnje s šolskim avtobusom itd. Otroci so lahko zaskrbljeni tudi zaradi vojne, vremena, bližnjih, varnosti, bolezni ali prihodnosti na splošno.

Otroci se zelo težko osredotočijo na šolo, saj se morajo ves čas spopadati s strahom in skrbmi. Težko se sprostijo in zabavajo, uživajo v hrani in zaspijo. Zaradi tesnobnosti se počutijo slabo, utrujeno in prestrašeno. Velikokrat manjkajo v šoli.

Nekateri otroci zadržujejo skrbi zase, drugi se zaupajo staršem ali učiteljem. Vedno znova ponavljajo vprašanja in preverjajo ali se bodo njihovi strahovi uresničili. Odgovori odraslih jih ne pomirijo, počutijo se nemočno in utrujeno.

Motnja separacijske anksioznosti

Motnja separacijske anksioznosti je pogosta pri dojenčkih in zelo majhnih otrocih, ko se začnejo soočati z odsotnostjo matere ali očeta. V določenem razvojnem obdobju je to normalna in prehodna faza. O motnji govorimo takrat, ko se tesnoba pojavlja onkraj razvojnega mejnika, ki ga večina otrok z zdravim čustvenim razvojem preseže.

Motnja nastopi kot posledica razvojnih zastojev na področju čustvenega in osebnostnega razvoja. Otroci se počutijo zelo nelagodno, ko niso v družbi staršev ali v varnem zavetju doma. Izogibajo se šoli in tožijo, da se ne počutijo dobro. Oklepajo se staršev, jočejo in nočejo v šolo, na obisk k prijatelju ali se udeležiti drugih aktivnosti brez staršev. Doma težko zaspijo sami.

Socialna anksioznost

Socialna anksioznost je pretiran strah pred kritiko in ocenjevanjem drugih ljudi, zaradi česar se otroci izogibajo socialnim stikom. Skrbi jih, da se bodo s svojimi besedami ali dejanji osramotili. Ne marajo biti v središču pozornosti, mislijo, da so čudni. Neradi se izpostavljajo, zato v razredu ne dvigujejo roke. Če jih učitelj pokliče, zmrznejo ali doživijo panični napad. Za otroke s socialno anksiozno motnjo sta govorni nastop pred razredom ali skupinsko delo s sošolci izredno stresna in naporna.

Otroci se izogibajo šoli in prijateljem. Počutijo se slabo in utrujeno. Pogosto tožijo tudi zaradi drugih simptomov, ki spremljajo tesnobnost, kot so razbijanje srca, pomanjkanje zraka, vrtoglavica, težko se umirijo, čutijo, da so rdeči v obraz.

Selektivni mutizem

Selektivni mutizem je redka in kompleksna aknsiozna motnja, pri kateri otroci zaradi hudih občutkov tesnobe ne zmorejo verbalne komunikacije v določenih socianih okoliščinah. Ti otroci brez težav komunicirajo doma in s poznanimi ljudmi, ob katerih se počutijo varno in sproščeno. Kadar pa se znajdejo v okoliščinah, v katerih se ne počutijo varno in sproščeno, jih preplavi globok strah. Zaradi povečanega strahu in tesnobe ne zmorejo spregovoriti, čeprav bi si želeli. Strah ohromi njihovo telo in zakrčijo se jim mišice grla, zato ne morejo spregovoriti in ostanejo v tišini.

Specifične fobije

Za majhne otroke je običajno, da se bojijo teme, pošasti, velikih živali, grmenja itd. Pri teh strahovih jim starši lahko učinkovito pomagajo in jih pomirijo. Pri specifičnih fobijah pa bojazen sprožijo stvari, situacije in dejavnosti, ki v splošnem niso nevarni. Ta strah je zelo močan in traja dlje časa. Otroka obliva smrtni strah in na vsak način se želi izogniti težavni situaciji. Zelo težko se pomiri.

Otroci lahko čutijo izrazit, življenjsko ogrožujoč strah pred velikimi živalmi, pajki, iglami in injekcijami, krvjo, bruhanjem, nevihto, našemljenimi ljudmi, temo. Izogibajo se krajem in situacijam, kjer bi lahko naleteli na tisto, česar se tako bojijo. Npr. otrok, ki imajo fobijo pred psi, ne želi obiskati prijatelja, iti v park ali na zabavo zaradi strahu, da bo naletel na psa.

Kakšni so znaki in simptomi anksioznosti?

Da gre pri otroku za izrazito tesnobnost, pogosto opazijo starši ali učitelji. Otrok se oklepa staršev, joka in noče v šolo, je prestrašen, vznemirjen, noče govoriti. Otroci in mladostniki pogosot doživljajo tudi simptome, ki drugim niso vidni in ki jim povzročajo zaskrbljenost in strah.

Anksiozne motnje vplivajo tudi na fizični odziv telesa. Oseba se lahko trese, razbija ji srce in primanjkuje zraka, občuti lahko metuljčke v trebuhu, ima pordela lica, potne dlani, suha usta.

Gre za stanje ‘bojuj se ali zbeži’, kar je sicer normalni odziv telesa na neko nevarnost. Vendar pa normalen strah in fobija nista isto. Pri fobiji je ta strah pretiran in neobvladljiv. Oseba se sicer zaveda, da za tak strah ni stvarnega razloga, vendar si ne more pomagati.

Kaj povzroča anksiozne motnje?

Gre za preplet večih dejavnikov:

Genetika oz. dednost – podedujemo lahko večjo specifično ranljivost za duševne motnje, ne moremo pa podedovati motnje same. Otrok, ki ima družinskega člana ali sorodnika z anksiozno motnjo, ima večjo verjetnost, da bo zbolel tudi sam.

Kemično neravnovesje oz. biološka sprememba v možganih – geni vplivajo na delovanje kemičnih snovi (nevrotransmiterjev) v možganih. Če v možganih primanjkuje snovi, ki so potrebni za normalno delovanje živčnih celic, lahko to vodi v motnje anksioznosti.

Življenjske izkušnje – težki in stresni dogodki v otrokovem življenju (izguba bližnjega, težka bolezen, nasilje, zloraba) lahko povzročijo anksioznost.

Priučeni vzorci vedenja – odraščanje v družini, kjer so družinski člani pretirano boječi in tesnobni. Otrok prevzame njihove strahove in vzorce vedenja.

Postavitev diagnoze

Diagnozo motnje anksioznosti postavi psihoterapevt.  V diagnostičnem postopku je treba ugotoviti, ali je fobija izolirana – ali pa je del širšega spektra duševnih motenj. Pomembno je tudi vedeti, ali so fobije nastale kot posledica konkretnih neprijetnih ali travmatičnih izkušenj, so se morda prenesle z učenjem ali pa nemara nimajo jasnega vzroka.

Potreben je tudi pregled pri pediatru, ki izključi morebitne druge vzroke, ki bi sprožali simptome anksioznosti.

Zdravljenje anksiozne motnje

Najpogosteje se anksiozne motnje zdravi z vedenjsko kognitivno terapijo, ki zmanjša čustveni odziv na predmet strahu. Gre za pogovore s psihoterapevtom, ki otroku in družinskim članom predstavi načine za obvladovanje skrbi, strahov in tesnobe. Včasih se psihoterapija kombinira tudi z zdravili (antidepresivi, pomirjevala).

Pri terapiji otroci spoznajo, da njihove misli in dejanja vplivajo na njihovo počutje. Če se izogibajo strahu, ta postaja vedno močnejši. Ko pa se s strahom soočijo, se ta občutno zmanjša ali celo izgine. Otrok se nauči novih oblik obnašanja in načinov razmišljanja, starši pa se naučijo, kako primerno reagirati na otrokovo tesnobo.

Kako lahko starši pomagajo otroku?

• poiščite ustreznega terapevta in redno vozite otroka na terapijo
• redno se pogovarjajte z otrokovim terapevtom, naj vam on pove, kaj lahko storite za otroka doma
• pomagajte otroku, da se sooča s svojimi strahovi in pohvalite njegova prizadevanja
• pomagajte otroku, da bo govoril o svojih čustvih in občutkih. Poslušajte ga in mu dajte vedeti, da ga razumete, imate radi in ga sprejemate takšnega kot je. S tem mu pomagate graditi notranjo moč.
• vzpodbujajte ga, da dela majhne korake. Če začuti, da se hoče predati, ga opogumite in pomagajte, da vztraja pri zdravljenju.
• bodite strpni, saj traja kar nekaj časa, da se začnejo kazati pozitivni učinki terapije