Na pomoč, najstnika imamo!

V zadnjih letih vedno pogosteje srečujem nesrečne najstnike, ker nimajo več stika s svojimi starši, nimajo občutka, da nekemu zares nekaj pomenijo in da jih ima nekdo zares rad.

Znano je, da najstniki s svojim vedenjem kažejo drugačno sliko. Sami sebi so zadostni, radi so v svoji sobi, zaprti, s telefonom v rokah. Soba je razmetana, ven pridejo le, ko so lačni. Nogavice, perilo ležijo po sobi. Če jih straši opozorijo na njihove obveznosti, vzkipijo in nesramno odgovarjajo.

Pod ta opis najstnika bi se podpisalo veliko staršev.

Na pomoč, najstnika imamo!

Poznam najstnika, ki se mu je zdelo tako nevzdržno doma, da je bil pripravljen med počitnicami preživeti v kriznem centru. Zakaj? Ker so straši od njega zahtevali, da pospravlja sobo in mu niso dovolili, da gre k prijatelju, ko si on želi.

Na videz nobena zahteva staršev, ki bi ji lahko oporekali.

Pa vendar … pri zahtevah, prepovedih vsi starši naletijo v najstniškem obdobju na odpor. Vendar se pri mnogih starših in otrocih obrne v merjenje moči … kdo bo močnejši, kdo bo prej popustil. Tukaj so najstniki zelo iznajdljivi. Delujejo na čustva staršev, ti se odzovejo na prvo žogico in igra preganjalec – žrtev se začne.

Starši postanejo ranjeni, ker jih njihov otrok, do včeraj ubogljiv, ne upošteva več, ne prepoznajo ga več. Komunikacija staršev je polna OČITKOV, PREPOVEDI, GROŽENJ, v tem otroku ne vidijo nič lepega.

Kaj svetujem?

  1. Najstništvo je v obdobje, ko so otroku v življenju – TRENUTNO – pomembne popolnoma druge vrednote kot bi si jih starši želeli. Njegove vrednote ta trenutek niso v skladu z vašimi. Vedeti morate, da je to obdobje minljivo.  V tem obdobju je izredno ranljiv, nežen, potrebuje občutek varnosti in sprejetosti, in to od staršev. Starši so mu še vedno zgled s svojo strukturo v življenju.
  2. Ne odreagirajte na vsak njegov »napad«.
  3. V obdobju najstništva znižajte zahteve glede pospravljanja sobe, ohranite minimalne zahteve. In na to opozorite točno enkrat na teden in takrat z vztrajnostjo in doslednostjo. Posledica: vaša vztrajnost dokler ne bo zahteva izpolnjena. Brez očitkov, samo zahtevajte, vztrajajte.

Zakaj so najstniki tako naporni?

So dramatični, iracionalni in vpijejo brez pravega razloga. In ob tem, da želijo vedno več samostojnosti, hkrati potrebujejo neizmerno veliko nežnosti in ljubeče skrbi.  Za odraslim, pogosto nerazumljivo in nerazložljivo vedenje, odzivanje in čutenje najstnikov pa obstaja tudi razlaga, ki sega preko obtožbe muhavosti.

Del odgovorov se skriva v tem, kar je skupnega malčkom in najstnikom – najbolj dramatična rast možganov. »Možgani se vse življenje spreminjajo, ampak v adolescenci se zgodijo velikanski razvojni skoki« pojasnjuje nevroznanstvenica dr. Sara Johnson.  Johnsonova opozarja, da morajo starši v tem obdobju razumeti, ne glede na to, kako visok je naenkrat postal njihov sin in kako odraslo se kar naenkrat oblači njihova hčerka, sta oba še vedno v obdobju razvoja, ki bo zaznamoval celotno življenje.

Še posebej na področju socialnega vedenja in abstraktnega mišljenja so adolescenti sredi pridobivanja neverjetnih novih kompletov veščin. Ampak včasih jih še ne znajo dobro uporabiti, zato morajo eksperimentirati – in včasih pri tem uporabijo starše kot testne miške. Starši se morajo zavedati, da način vedenja najstnikov ni osebna žalitev zanje.

POTREBUJEJO STARŠE – KOT OSEBE Z BOLJ STABILNIMI ODRASLIMI MOŽGANI – DA JIM POMAGAJO NA NAČIN, DA OSTAJAJO MIRNI, ZNAJO POSLUŠATI IN SO DOBER VZOR POSNEMANJA.

»Puberteta je začetek večjih sprememb v limbičnem sistemu« pravi Johnsonova, ko govori o delu možgan, ki ne samo, da pomagajo uravnavati srčni utrip in raven krvnega sladkorja, ampak je ključen pri oblikovanju spominov in čustev.

Del limbičnega sistema, amigdala, naj bi povezovala čutne zaznave s čustvenimi odzivi. Njen razvoj, skupaj s hormonskimi spremembami, je  odgovoren za pojav novih intenzivnih izkušenj – besa, strahu, agresije (tudi uperjene proti sebi), vznemirjenja in spolne privlačnosti.

V teku adolescence limbični sistem prehaja pod večji nadzor prefrontalnega korteksa, območja tik za čelom, ki je povezano z načrtovanje, nadzorom impulzov in višjimi oblikami mišljenja. Ko dodatni deli možganov začenjajo pomagati pri predelovanju čustev, starejši najstniki vstopijo v malce bolj uravnoteženo stanje in lažje interpretirajo druge. Do takrat pa pogosto narobe dojamejo svoje učitelje in starše, opozarja Feinsteinova.

»Lahko si še tako pazljiv, pa boš še vedno včasih imel opravka s solzami ali jezo, ker bodo napačno razumeli, kar si rekel,« še dodaja.

Z abstraktnim mišljenje namreč lahko ugledaš sebe na način, kot te vidijo drugi. Najstniki to novo veščino uporabljajo, da premlevajo to, kaj neki si drugi mislijo o njih. Za najstniške možgane se je izkazalo kot še posebej pomembno odobravanje in potrditev vrstnikov, zaradi česar so verjetno bolj nagnjeni k tveganemu vedenju, kadar so v družbi drugih vrstnikov.

»Najstniki so res zaskrbljeni glede tega, ali so dovolj ‘kul’ – za to spoznanje pa seveda ne potrebuješ raziskav možganov,” pravi Feinsteinova.

Prijatelji nudijo najstnikom priložnosti za učenje veščin, kot so pogajanje, sklepanje kompromisov in skupinsko načrtovanje. »V varnem okolju se urijo v odraslih socialnih veščinah in pri tem v začetku res niso najboljši,« razlaga Feinsteinova. Tudi če mladi zgolj posedajo naokrog s svojimi prijatelji, pravzaprav trdo delajo na pridobivanju pomembnih življenjskih veščin.

In kaj naj bi starši počeli v času do takrat? »Bodite še naprej starši svojemu otroku,« svetuje Johnsonova. »Tako kot vsi drugi otroci, so tudi najstniki posebej ranljivi v določenih razvojnih posebnostih in zato potrebujejo starše, da jim pomagajo omejevati njihovo vedenje.«

Starši so še vedno pomembni

Po študiji, ki jo navaja Feinsteinova, kar 84 odstotkov najstnikov visoko ceni svoje mame in 89 odstotkov pa svoje očete. In kar tri četrtine najstnikov uživa v času, ki ga preživljajo s starši; 79 odstotkov se jih rado druži z mamo, 76 odstotkov pa z očetom.

Ena od nalog v času adolescence je tudi ločitev od družine in vzpostavljanje nekaj avtonomije, pravi Feinsteinova, a ob tem opozarja, da to še ne pomeni, da najstnik ne rabi več staršev, tudi če morda kdaj tako pravi.

»Še vedno potrebujejo nekakšno strukturo in jo iščejo pri svojih starših,« opozarja. »Starši, ki se odločijo, da bodo 16 ali 17-letnika obravnavali kot odraslega človeka, ne ravnajo prav in jih vodijo v neuspeh,« je v svojih besedah jasna Feinsteinova.

Eden od najbolj učinkovitih načinov za usmerjanje najstnika je poleg tega, da si dober poslušalec, to, da si mu dober zgled, še posebej ko gre za soočanje s stresom in drugimi življenjskimi težavami, saj najstniki zelo aktivno iščejo svoje strategije za soočanje z njimi.

»Vaš najstnik vas opazuje,« svari Feinsteinova.

Najstniki potrebujejo več spanja

To, da najstniki rabijo manj spanja kot mlajši otroci, je mit. Potrebujejo namreč 9 do 10 ur spanja na noč, čeprav ga le redki toliko dobijo. Del težave je v zamiku v cirkadičnem ritmu v času adolescence: telesom najstnikov se zdi bolje, da vstajajo kasneje in ostajajo pokonci kasneje, pojasnjuje Johnsonova.

Zaradi zgodnjih urnikov in prevozov se mnogim najstnikom nabere precejšen primanjkljaj spanja in povzroči, da so skozi potek tedna »vedno bolj miselno ovirani«, opozarja Johnsnonova. Pomanjkanje spanja samo še poslabša razdražljivost in zamegljene sposobnosti presojanja. Spanec naj bi najstniškim možganov pomagal pri ključni reorganizaciji.

»Med telesi najstnikov in našimi urniki vlada velika neusklajenost,« izpostavlja Johnsonova.

Vir: Livescience.com

Neva Strel Pletikos

Neva Strel Pletikos

Sem univ.dipl.pedagog, prof.sociolog, transakcijska analiza – counsulter, NLP – praktik coach, s končnami dvoletnim usposabljanjem iz teorije izbire.

Vabljeni na mojo stran cor.si

Rezervirajte si termin za 20 minutno brezplačno svetovanje po telefonu. Ponujamo pa tudi druge oblike svetovanj glede vzgoje oziroma učnih težav. Prijavite se na naslov info@cor.si.
Neva Strel Pletikos
Ocena:
[Skupaj: 18 povprečno: 4.6]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor