Kako ravnati z otrokovimi čustvi
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Na razvoj čustvovanja, izražanja in uravnavanja čustev vpliva že prenatalno obdobje. Ko se otrok rodi, je mati tista, ki ima nalogo, da s svojim zgledom, s svojimi odzivi otroku pokaže kaj naj naredi s svojimi čustvi. Nudi mu varno zatočišče znotraj katerega se lahko otrok nauči ustrezno izraziti in obvladati svoja čustva.
Temelji so torej postavljeni že zelo zgodaj. Pa vendar se čustvovanja učimo vse življenje, mnogokrat v odraslosti potlačujemo svoja čustva, jih prekomerno izražamo, zaradi prepovedi ne doživljamo nekaterih čustev ipd.
Kaj lahko naredite kot odrasli – kot starši, vzgojitelji, učitelji, babice, dedki, da pomagate otroku, da usvoji kvalitetno čustvovanje?
- Dovolite otroku, da izrazi čustva. Zadržite se s takojšnjo tolažbo v obliki besed. Zadostuje prisotnost, zadostuje objem, zadostuje nasmeh, zadostuje božanje, poljub.
- Poslušajte otroka. Dovolite mu, da takrat svobodno pove, kar mu leži na duši. Ne zahtevajte, da izbira besede, da se nadzira, da pove tisto, kar bi vi želeli slišati. Bodite dober poslušatelj.
- Ko otrok izrazi čustva, pokažite razumevanje. Dajte mu vedeti, da ga skušate razumeti. Ne prepričujte ga, da bi moral čutiti nekaj drugega kot to kar čuti. Vzdržite se stavkov kot so: “ne skrbi”, “ah daj no, saj ni nič takega”, “ne joči”, “ne jezi se”, “ne kriči”.
- Ne dajajte otroku prepovedi na čustva (zgoraj je nekaj primerov). Vse kar otrok čuti je pravilno. Lahko je jezen, lahko je žalosten, lahko je vesel.
- Pomagajte otroku, da zdrži v svojih čustvih. Ne prepričujte ga prehitro, da bo vse v redu. Za to bo dovolj časa kasneje. Bodite mu v oporo, da v polnosti doživi čustvo, nič hudega se ne bo zgodilo. Otrok bo v redu, če bo pol ure žalosten. Na tak način se nauči živeti s svojimi čustvi, nauči se z njimi zdržati, ker nekoč bodo posamezna čustva trajala tudi dlje. Na tak način se uči biti rezilienten, psihološko odporen. Na ta način prispevate k manjši verjetnosti za anskioznost, depresijo in ostale duševne bolezni v mladostništvu in odraslosti. Na tak način se otrok zave, da so vsa čustva nekaj normalnega, da so del življenja in najpomembneje – da tudi minejo.
- Šele po vsem tem pomagamo otroku čustvovati na ustrezen način. Ko se pomiri, ko je v “nevtralnem stanju”, v “dobri koži” se z njim pogovorimo o tem, da lahko čustva izrazi na različne načine. Da lahko jezo izrazi na primeren način (ni potrebno ne to, da se zapre in umakne, ne to, da znori in začne kričati), da je lahko žalosten in si za to vzame čas, da se lahko veseli tako, da v restavraciji ne moti vseh okrog sebe.
Zamenjajte “zakaj?” s “kaj mi želi sporočiti s tem vedenjem?”
Ko boste naslednjič v situaciji, ko boste morali odreagirati na otrokovo neprimerno vedenje, na nekaj, kar je naredil narobe, na nekaj, česar ne bi smel narediti iz takega ali drugačnega razloga, ne uporabite vprašanj, ki se začnejo z “zakaj …?”.
Ko otroka vprašamo “Zakaj …?”, nastopimo iz nadrednega položaja in s tem povzročimo, da bo otrok zelo verjetno odreagiral iz obrambne pozicije. Tega si ne želimo, ker na ta način izgubljamo odnos z otrokom, poleg tega pa na tak način ne bomo dosegli cilja – prekinitev vedenja.
Namesto “zakaj …?” otroka vprašajte: “kaj mi želiš sporočiti?”. Na tak način damo otroku vedeti, da ga želimo poslušati, da želimo slišati in razumeti, kar nam ima povedati. Ne želimo ga obsojati, ne želimo ga grajati, skušamo razumeti ozadje otrokovega vedenja. Na ta način bomo z otrokom gradili odnos in zelo verjetno bomo lažje preprečili nadaljnje ponavljanje takega vedenja.
Kaj narediti, ko imate otroka s čustvenimi in vedenjskimi težavami?
Kako ga razumeti? Kako razumeti “okvir” njegovega vedenja kot radi rečemo. Kaj se skriva v ozadju? Katera njegova prepričanja so v ozadju?
Navadno so v ozadju razmišljanja oz. prepričanja kot je na primer …
😞 “vedno naredim vse narobe”
😞 “neumen sem”
😞 “če bi le naredil_a XY, se mi to ne bi zgodilo”
😞 “vsem sem v breme”
😞 “nisem v redu”
😞 “nikomur ne morem zaupati”
😞 “zaslužim si biti prizadet_a”
😞 “potrebujem nekoga, ki me bo rešil/me popravil”
😞 “življenje je nepravično, drugim je veliko lažje kot meni”
😞 “nihče me nima rad”
😞 “nihče ni rad v moji družbi”
Ta prepričanja ima otrok na nezavedni ravni. Navadno jih ni ozavestil, ravno zato še toliko bolj usmerjajo njegovo vedenje.
Kaj lahko naredite?
- Bodite potrpežljivi.
- Skušajte ohraniti mirno kri.
- Skušajte razumeti.
- Imenujte čustva, ki jih otrok/mladostnik doživlja.
- Bodite sočutni.
- Upoštevajte družinski kontekst.
- Spodbujajte primerno vedenje.
- Ohranjajte jasne meje.
Kako lahko učinkovito pomagate svojemu otroku?
Če želimo pomagati otroku ali mladostniku, pri vseh vrstah težav, je pomembno, da vemo, da se moramo lotiti pomoči sistemsko. Za otroka so izredno pomembni mikrosistemi v katere je vključen. Predvsem so to družina, šola in vrstniška skupina. V teh mikrosistemih ima otrok neposredne stike in interakcije z okoljem in drugimi ljudmi. Ključno je to, da vsi udeleženci interakcij, vključno z otrokom, vplivajo na izid.
Kaj to pravzaprav pomeni?
Otrok je del sistema in s svojimi lastnostmi, načinom odzivanja, s svojim vedenjem, mišljenjem čustvovanjem in celo s svojo zunanjostjo vpliva na odnose z drugimi, na šolsko uspešnost in na sprejetost med vrstnike.
Če želimo videti spremembe pri otroku, se jih moramo lotiti sistemsko. Prvi korak je sprememba v družini. Enako velja za težave v šoli – zahtevajo konstruktivno sodelovanje z zaposlenimi v šoli.
Neskladnost med otrokovimi lastnostmi in pričakovanji ter zahtevami okolja je najpogosteje vzrok za razvoj duševnih motenj v okolju.
Ključno pa je, da spremembe v enem podsistemu lahko vplivajo na druge podsisteme. Otroku torej pomagajmo tam, kjer je to mogoče – doma, v šoli ali med vrstniki. Na ta način bomo lahko sprožili kolesje sprememb. Čeprav se nam včasih morda zdi, da smo nepomembni, je za otrokovo duševno zdravje pomembna prav vsaka izkušnja.
Otroci pogosto s svojim vedenjem, kot so težave v prehranjevanju, samo poškodbeno vedenje, zapiranjem v sobo, izostajanjem od pouke kličejo po pomoči, podpori, slišanosti in ne kazni.
Poznam 13 letno deklico, ki ji je obdobje v katerem smo se znašli, popolnoma omajalo občutek lastne vrednosti in samozavesti. V času, ko smo v Sloveniji izvajali šolanje na daljavo, je deklica ostajala v svoji sobi. Starša sta bila prepričana, da se deklica v sobi uči. Prišel je dan, ko se je bilo potrebno vrniti v šolske klopi. Deklica ni želela iz sobe. Mami je povedala, da jo je strah in, da se je v tem času, ko je bila v sobi večkrat samo poškodovala in razmišljala je o samomoru. Mami je povedala, da ponoči pogosto ni spala.
Po razgovoru z mamo, sem se pogovarjala še z deklico.
Deklica mi je poročala o svojem čustvenem stanju in vedenju, ki je temu sledilo. Iskali sva »skrb« ali »strah«, ki je bil največji.
In tam sva začeli …
Veliko števil ocenjevanj, ki so jo čakala v šoli ob vrnitvi. Prepričana je bila, da tega ne bo zmogla.
Delo jo je čakalo:
• načrtovanje ocenjevanja,
• dogovarjanje glede ocenjevanj z učitelji,
• učne tehnike,
• pričakovanja glede višine ocen.
Ko je deklica imela v svojem rokovniku zapisane datume ocenjevanj in naloge, ki jih bo opravila, da se bo za to ocenjevanje pripravila, je uvidela, da TO BO PA ZMOGLA.
Torej stisko sva začeli reševati na »mikronivoju« in počasi odstirati strah za strahom.
Otroku torej pomagajmo tam, kjer je to mogoče – doma, v šoli ali med vrstniki. Na ta način bomo lahko sprožili kolesje sprememb. Čeprav se nam včasih morda zdi, da smo nepomembni, je za otrokovo duševno zdravje pomembna prav vsaka izkušnja, podpora in sprejemanje čustvenega stanja.
Otrokove učne težave ne smemo prenašati v družinsko okolje
Ko imamo učenca z učnimi težavami, mu težko pomagamo zato, ker se pogosto težave pri takih učencih nalagajo. To pomeni, da se začnejo na enem področju in prehajajo tudi na druga področja.
Otrokove težave v šoli – neuspeh, neprimerno vedenje, nevključenost med vrstnike – vplivajo tudi na pogostost konfliktov med otrokom in starši. Pogosto je otrok potem izpostavljen pritiskom in kaznim staršev. Starši pa zaradi otrokovih težav doživljajo dodatne obremenitve, občutke krivde in stiske.
Dalje začnejo starši pogosto omejevati tudi otrokov prosti čas. Prepovedujejo treninge, izhode, druženje.
V takem primeru je nujno, da se ustavimo in najprej poskusimo z manj radikalnimi prijemi, skušamo otroku prisluhniti in prepoznati njegove potrebe. Ne želimo si namreč, da bi šolski neuspeh poslabšal kakovost celotnega otrokovega življenja. Na ta način namreč ustvarjamo podlago za razvoj najrazličnejših življenjskih težav, vključno z duševnimi motnjami.
Ni prav, da sorojence vzgajamo enako
Če imate brata ali sestro, ste najbrž kdaj svojim staršem “očitali”, da se do obeh ne vedeta enako. Če ste starš, ste si morda zadali za cilj, da se boste do svojih otrok vedli popolnoma enako in med njima ne boste delali razlik. Kdaj je to slabo?
Res je, da so se razvila načela dobre vzgoje, kot je na primer “z vsemi otroki je potrebno ravnati enako”, “pravila so za vse enaka”. Pa vendar s temi načeli ne upoštevamo enega pomembnega dejstva – vsak otrok je individuum.
Otroci imajo različne sposobnosti – čustvene, energijske, intelektualne, dozorevajo različno hitro, imajo različne temperamente, potrebe in različne osebnostne značilnosti. Danes vemo, da je neskladnost zahtev okolja z otrokovimi lastnostmi in sposobnostmi ena izmed razlag nastanka psihosocialnih motenj. Če želimo biti do vsakega otroka enaki, bomo naredili temeljno napako – z njim ne bomo uglašeni. Ne bomo se odzivali na to, kar on je.
Kim Pletikos Pucer, mag.psihologije, specializantka psihoterapije
Neva Strel Pletikos, univ.dipl.pedagog, prof.sociologije, specializantka psihoterapije
Neva Strel Pletikos, diplomirana pedagoginja in profesorica sociologije, specializantka psihoterapevtske smeri Transakcijska analiza, asistentka na Pedagoški fakulteti v Kopru, NLP Coach, praktik s področja Teorije izbire in že več kot 30 let tudi svetovalna delavka na osnovni šoli.
V okviru Centra za osebno rast nudita individualna svetovanja za starše, otroke in učitelje in športnike. Organizirata izobraževanja za učitelje in starše.
Več informacij na cor.si, ali pišete na info@cor.si.
- Je kazen učinkovita? - 2. 12. 2022
- Kako ohranimo stik z najstnikom? - 2. 12. 2022
- Pri nas doma se ne pogovarjamo - 25. 5. 2022